Putinova prevara: Ukrajina, Belorusija in pot v vzhodno Evropo

Prišel je trenutek za Evropo in ukrepanje je potrebno zaradi nadaljnje ruske agresije v Ukrajini, saj ameriška zaveza predvidljivo daje prednost njenemu dolgoletnemu nasprotniku. Imperialistični načrti Vladimirja Putina so najprej usmerjeni v to, da Ukrajino in Belorusijo vrnejo pod rusko oblast, preden preuči možnosti vrnitve držav baltske regije in vzhodne Evrope pod rusko hegemonijo. To ne pomeni, da se Putin ne vmešava drugje, da bi povzročil nestabilnost v Evropi, na primer v državah Zahodnega Balkana, Nemčiji, Romuniji, Poljski, Franciji, Združenem kraljestvu in še drugih državah.

Zemljevid, ki prikazuje Belorusijo, ki ločuje Rusijo od Litve in Poljske na zahodu, in locira 64 kilometrov dolg koridor, Suwalški prepad, vzdolž meje med Litvo in Poljsko, ki povezuje Belorusijo s Kaliningradsko oblastjo, rusko eksklavo ob Baltskem morju. Avtor zemljevida: Peter Hermes Furian

Putin je več let mešal strategijo prevare, pri čemer je uporabljal lastno dvojno govorico, dezinformacije in vmešavanje v zunanjo politiko, z odkritim kriminalom in ustrahovanjem, da bi pridobil teritorialno prednost in kopičil bogastvo. Ta pristop, prekrit s težkim slojem zanikanja, je zahodne voditelje še naprej dovolj begal, da je preprečil odkrito konfrontacijo, situacijo, ki se ji Putin obupno želi izogniti, hkrati pa je prag takšnega dogodka potiskal do skrajnosti. Do sedaj je Putinu uspelo vzdrževati svojo nezakonito vojno z Ukrajino, pri čemer se je za las izognil gospodarskemu zlomu in manipuliral s Trumpovo administracijo v svojo korist. Ni treba pogledati dlje od servilnega vedenja ameriškega diplomatskega odposlanca Stevena Witkoffa na njegovem zadnjem srečanju s Putinom, s katerega se je vrnil z originalnim nespremenjenim seznamom želja. Kmalu zatem je Rusija, kot da bi želela pokazati svoje neupoštevanje obiska ZDA, na cvetno nedeljo zjutraj bombardirala severovzhodno ukrajinsko mesto Sumy, pri čemer je umrlo najmanj 34 ljudi, vključnoz otroki.

Razvpito srečanje med predsednikoma Trumpom in Zelenskim v Beli hiši 28. februarja 2025 se je slabo končalo z neutemeljenimi obtožbami, da Zelenski ni bil dovolj hvaležen za podporo ZDA, ki jo je prejela Ukrajina. Foto: Joshua Sukoff

Belorusija, država s približno 9,2 milijona prebivalcev, ločuje Rusijo na vzhodu od Poljske in Litve na zahodu in se razteza na ozemlju 80.200 kvadratnih milj, kar je nekoliko manjše od Kansasa. Pred približno 26 leti sta Belorusija in Rusija podpisali "Pogodbo o uniji države" s ciljem integracije gospodarskih, vojaških in obveščevalnih interesov. Leta 2018 se je Putin obrnil na Aleksandra Lukašenka, predsednika in samozvanega diktatorja Belorusije od leta 1994, s "ponudbo", ki je obljubljala ohranitev ruskih energetskih subvencij za Belorusijo v zameno za bolj "okrepljeno integracijo". , ki je zaradi vse večjega javnega nestrinjanja, se zdi, da je s Putinom dosegel dogovor, v katerem se namerava na koncu odpovedati suverenosti svoje države s postopkom priključitve k njeni večji sosedi.

Če bi bila tako Belorusija kot Ukrajina pod ruskim nadzorom, bi si Putin zagotovil širok kopenski most do nekdanjih držav Varšavskega pakta v vzhodni Evropi. Čeprav je trenutno vojaško okupirana z Ukrajino, bo verjetno nadzor nad Belorusijo pridobil z veliko manj dragim taktom. Leta 2022 je bila z Belorusijo vzpostavljena nova doktrina, ki jo je naredila še tesneje povezano z varnostno partnerico Rusije, saj je Putinu omogočila namestitev jedrskega orožja v Belorusiji. Takšna poteza v veliki meri zagotavlja rusko prisotnost v Belorusiji v dogledni prihodnosti. Lukašenkova podrejenost Putinu je Rusiji podobno omogočila, da je belorusko ozemlje uporabila za začetek vojaških operacij proti Ukrajini, s katero si deli skoraj 700 milj dolgo mejo. Ta poteza je Belorusijo prisilila, da se vojaško zavezuje Rusiji proti Ukrajini in da zanjo veljajo mednarodne sankcije, ki presegajo tiste, ki so bile uvedene kot odgovor na njene ponarejene predsedniške volitve.

Množični javni protesti v beloruski prestolnici Minsk zaradi ponarejenih predsedniških volitev leta 2020, na katerih se je Aleksander Lukašenko vrnil na oblast za svoj šesti mandat, potem ko ga je prvič prevzel leta 1994. Ponovitev istega januarja 2025 mu je prinesla sedmi mandat. Foto: Hairem

Ruska radodarnost pri zagotavljanju beloruske javne blaginje s trgovino in preferencialnim statusom je zaenkrat uspela umiriti njeno polarizirano družbo, ki je nezadovoljna z nelegitimnostjo Lukašenkovega režima. Poleg tega je Putin pripravljen zagotoviti vojaško podporo Lukašenkovemu režimu, kot jo je nudil, ko ga je javnost izzvala zaradi tega, kar je večina ocenila kot ponarejene volilne rezultate leta 2020, in bo nedvomno še naprej počel enako, da bi Belorusijo ohranil v odvisnosti. Kljub močni podpori Rusije in Lukašenkovi represivni politiki med Belorusi ostaja notranja nestabilnost. Retorične pripombe Kremlja o skupnih značilnostih ljudstev Rusije in Belorusije so namenjene temu, da Beloruse še bolj uspavajo v pasivno podreditev ruskemu vplivu in vladavini.

Ta pristop je skladen s tem, kar je Putin poskušal in na koncu ni uspel storiti v Ukrajini pred invazijo leta 2022. Njegov poskus spodbujanja univerzalnega "rusko govorečega" naroda sledi stoletni tradiciji imperialne Rusije in poznejše Sovjetske zveze, ki je brisala jezik, zgodovino in kulturo drugih narodnosti, da bi jih homogenizirala v enotno telo, zavezano centralizirani oblasti v Moskvi. Velik del imperialne Rusije iz 18. in 19. stoletja je zdaj Ruska federacija (RF) ali preprosto "Rusija" in vsebuje 21 republik skupaj z drugimi določenimi zveznimi entitetami, v katerih živijo številne avtohtone etnične skupine. Vsi so rusko govoreči, vendar se z njimi ne ravna enakovredno etničnim Rusom, od katerih večina živi v evropskem delu Rusije, skoncentriranih v gosto naseljenih urbanih območjih. Bolj oddaljena etnična ljudstva so večinoma razporejena drugje na Severnem Kavkazu in vzhodno od Uralskega gorovja v ruskih azijskih deželah. Življenjski standard med njimi je precej pod zahodnimi normami, zdravstvena infrastruktura pa ostaja kronično premalo financirana in slabo razporejena.

Administrativni zemljevid Ruske federacije, ki prikazuje teritorialno raznolikost etničnih manjšin na velikem ozemlju, ki ga pogosto imenujemo preprosto Rusija. Grafični vir: Porcupen

Najbolj očitno v tem, kako so bili v zadnjem času obravnavani etnični nerusi, se je pokazalo njihovo nesorazmerno rekrutiranje v rusko vojsko, ki naj bi jo uporabljali kot topovsko meso v Ukrajini, kjer je umrljivost pripadnikov etničnih manjšin za več kot 100-krat. Podobno si je Putin prizadeval brez razlikovanja zravnati civilno infrastrukturo svojih "rusko govorečih" v vzhodni in jugovzhodni Ukrajini, kar je predstavljalo več kot 12.500 smrtnih žrtev med civilisti. Ironično je, da je njegova viktimizacija tega prebivalstva v ostrem nasprotju z eno od njegovih številnih pomanjkljivih utemeljitev za vojno , ki je bila, da bi jo rešil pred "genocidom", ki ga je sprožila ukrajinska vlada.

Med uporom na Majdanu v letih 2013–2014 so Ukrajinci odkrito protestirali proti proruskemu predsedniku Janukoviču, ki se je odločil, da Ukrajine ne bo združil z EU, temveč bo raje ohranil vezi s Putinovo Rusijo. Foto: Photobank.kiev.ua

Putin je napad na Ukrajino začel leta 2014 z zavzetjem Krima z neoznačeno rusko paravojaško silo, hkrati pa je pomagal proruskim upornikom na vzhodu Ukrajine pri vodenju državljanske vojne z namenom destabilizacije centralne vlade . To je sledilo begu proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča iz države. Upor na Majdanu v letih 2013–2014 v Ukrajini, ki je sprožil te dogodke, je bil odziv na Putinov poskus, da bi ustavil približevanje države Evropski uniji (EU). Mirovna pogajanja za zaustavitev konflikta, ki jih je sprva posredovala Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), so privedla do sporazumov iz Minska I in II , ki pa nista prinesla nobene vsebinske rešitve. Rusija je svojo udeležbo v teh sporazumih manevrirala tako, da je zanikala kakršno koli obveznost glede njihovih določb , kar ji je omogočilo, da je za nadaljevanje konflikta okrivila Ukrajino, hkrati pa je v zakulisju delovala za spodbujanje konflikta v korist Rusije. Kremelj je takrat večkrat kršil sporazume o premirju z Rusijo in jih še danes ne spoštuje .

Putin je kot ruski voditelj že dolgo uspel prelisičiti ameriške administracije s pomočjo zvijačnih zanikanj, groženj in protiukrepov. Njegova najlažja tarča je bila Trumpova administracija, nad katero je očitno na nek način nadzoroval . ZDA so preventivno napovedale prilagoditve v obliki popolnih teritorialnih koncesij Rusiji in zavrnitve članstva Ukrajine v Severnoatlantski zvezi (NATO). Vse to se je zgodilo ob poskusu izsiljevanja pravic do mineralov od Ukrajine. Pred kratkim je bilo ukrajinskim obveznostim v tekočih pogajanjih dodano ponovno odprtje tranzita ruskega plinovoda v Evropo čez ukrajinsko ozemlje

Evropa, 1983. Zemljevid označuje države Nata in Varšavskega pakta, ko je Jurij Andropov vodil Sovjetsko zvezo (1982–1984). Več držav vzhodne Evrope se je leta 1955 združilo pod rusko hegemonijo, da bi podprle ZSSR proti prvotnim 12 državam, ki so leta 1949 ustanovile Nato, a so leta 1991 prenehale obstajati. Avtor slike: Univerza Brigham Young, 2004.

EU je razumela rusko grožnjo tako Ukrajini kot sebi in se nanjo odziva, medtem ko Putin poskuša oceniti svojo pripravljenost na umik ZDA od svojih prejšnjih zavez. Ruski napadi v Evropi v obliki sabotaž in subverzij so se v času Putinove vojne v Ukrajini od leta 2022 do danes znatno povečali, večinoma pa jih posreduje ruska vojaška obveščevalna služba oziroma Glavni direktorat Generalštaba oboroženih sil Ruske federacije (GRU). Ti napadi so posledica več predvojnih prizadevanj za destabilizacijo evropske družbe v pripravah na Putinovo invazijo.

Po toliko letih angažiranosti njegov načrt ne vključuje podreditve slaboumnim ameriškim prizadevanjem za zaustavitev ubijanja. Namesto tega namerava še naprej terorizirati ukrajinsko civilno prebivalstvo, hkrati pa poskušati z obsegom premagati njena vojaška prizadevanja za obrambo. Vendar se je ukrajinska odpornost v zadnjih treh letih izkazala za večjo oviro, kot se je Putin zavedal, in ostaja neznan dejavnik, ki bi lahko premagal njegova najboljša prizadevanja za zmago. Po drugi strani pa se je Evropi ponudila priložnost, da se pogumno postavi ob bok Ukrajine, saj Putinov čas izteka. Rusko gospodarstvo tone v še večjo negotovost, saj postaja vse bolj očitno zanemarjanje javne blaginje, protivojno razpoloženje narašča, saj žrtve presegajo znosno raven, dezerterstva prekinjajo minimalne postopne pridobitve na bojišču, pomembna vojaška sredstva se še naprej izgubljajo. Cilj Evrope bi moral biti pristanek na pravi strani zgodovine, odločitev, da se to zgodi, pa je zdaj.

Avtorske pravice @Kost Elisevich, dr. med., dr. sc. 2025. Vse pravice pridržane. Vsaka nezakonita reprodukcija te vsebine bo povzročila takojšnje pravne ukrepe.