Svetovne ruske koze

Zlonamernost Vladimirja Putina se širi daleč preko meja Ukrajine. Neposredne sosede Rusije v Evropski uniji (EU) lahko potrdijo različna sredstva, s katerimi so ogroženi – z načrtovanimi množičnimi migracijami, ki poskušajo destabilizirati družbeni red, kibernetskimi napadi na finančne in vladne institucije, dezinformacijskimi kampanjami, osredotočenimi na družbene težave, sabotažami, atentati in drugimi metodami, ki bodo podrobneje obravnavane tukaj. Vendar pa teritorialna bližina ni predpogoj za ruski vdor. Podobni pristopi so bili uporabljeni tudi za druge države po svetu in zlasti na Zahodu, ki ga Putin na način, značilen za njegovo sovjetsko vzgojo, dojema kot svojega arhetipskega sovražnika.

Pod Putinovim vodstvom si je Rusija pridobila sloves zagovornika izjemnosti in s tem občutek upravičenosti, pri čemer se lahko opravičilo za nezakonito invazijo na sosednjo državo, kot je Ukrajina, gradi na mučnih izmišljotinah domišljije. Med njimi je absurdna predstava o fašističnem režimu v Ukrajini, ki ogroža obstoj Rusije, ko se mora sama obtožiti istega; druga je fantazija, ki izhaja iz ruske historiografije 19.stoletja , ki trdi, da je Ukrajina različica Rusije. Nenazadnje je tu še zaznana grožnja Severnoatlantske zveze (NATO), ki poskuša spodkopati varnost Rusije, medtem ko v resnici Rusija s svojimi zgodovinsko imperialističnimi ambicijami predstavlja grožnjo, kar lahko potrdijo nekdanje države Varšavskega pakta v vzhodni Evropi. Poleg tega so baltske države in v zadnjem času Finska in Švedska razumele enaka tveganja skupne meje ali vsaj bližine demonu.

Ruski predsednik Vladimir Putin na dvodnevnem obisku Uzbekistana maja 2024 sredi boja s Kitajsko in Turčijo za vpliv nad najštevilčnejšo državo Srednje Azije. Foto: Madina Nurmanova

Brutalnost, s katero se Putinova vojna vodi v Ukrajini, je dobro dokumentirana in zaenkrat predstavlja jedro, po katerem lahko sprva presojamo njegovo kriminalno podjetje. Vendar pa je treba pregledati obseg njegovih prizadevanj po vsem svetu, da bi razumeli, zakaj jih mora izzvati in premagati širša svetovna skupnost. Za mednarodni red, ki je bil vzpostavljen kmalu po koncu zadnje velike svetovne vojne pred skoraj 80 leti, je na kocki veliko.

Sirska državljanska vojna in ruska agresija

Nemiri v Siriji so izbruhnili leta 2011 z vsedržavnim ljudskim protestom proti represivnemu režimu Bašarja al Asada, kar je odražalo prejšnje odzive na avtoritarno vladavino v Egiptu in Tuniziji med arabsko pomladjo. Po močno oboroženem odzivu na nemire režima, ki sta ga podpirali Rusija in Kitajska, je izbruhnila državljanska vojna. Obe državi sta zavrnili poznejše resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov (ZN), ki so obsodile Asadova dejanja. Iran je Asadu poslal orožje, njegova podružnica v Libanonu, Hezbolah, pa je poslala borce. Leta 2013 je bilo proti upornikom uporabljeno kemično orožje, ki so brez razlikovanja ubijali nedolžne civiliste v njihovi bližini. Rusija je bila že v zgodnji fazi vojne vključena v podporo vladnim silam z zagotavljanjem znatnega orožja in opreme.

Zemljevid, ki prikazuje Sirijo kot obalna vrata na Bližnji vzhod in zdaj strateško vojaško sredstvo za Rusijo s sredozemsko pomorsko oporišče, letališčem in drugimi kopenskimi vojaškimi objekti. Avtor zemljevida: Matthew Nichols1

Septembra 2015 je Rusija na Asadovo zahtevo fizično vstopila v vojno, da bi pomagala premagati njegovo sirsko opozicijo in Islamsko državo Irak in Levant (ISIL). Začela se je obsežna kampanja zračnih napadov na oporišča opozicije. Putin je imel dvojen geopolitični cilj: prvi je bil zmanjšati vpliv ZDA na Bližnjem vzhodu, drugi pa pridobiti strateško oporo vzdolž sredozemske obale in razširiti ruski doseg na Severno Afriko in območje Rdečega morja. Ruske specialne enote in Putinova plačanska skupina Wagner so sprožile svojo lastno brutalnost, pri čemer so svoje znanje o požgani zemlji osredotočile tako na civilno prebivalstvo kot na vojaške cilje. Zanimivo je, da je bilo od slednjih ciljev 80 % ruskih zračnih napadov leta 2016 usmerjenih na sirske opozicijske milice, ki so se borile proti ISIL-u, s čimer je sirsko družbo izpostavil ekstremističnim grožnjam teroristične organizacije. Vendar pa je ISIL do leta 2019 zaradi prizadevanj ameriških, kurdskih in iraških sil kljub ruskemu vmešavanju na koncu izgubil nadzor nad vsemi svojimi ozemlji na Bližnjem vzhodu.

Po podatkih Sirske mreže za človekove pravice, neodvisne nadzorne skupine s sedežem v Združenem kraljestvu (UK), je bilo do marca 2016 v ruskih zračnih napadih ubitih več kot 2000 civilistov . To je bilo doseženo z neselektivno uporabo kasetnih bomb, zažigalnih sredstev, ki vsebujejo aluminijev prah in železov oksid, kar je povzročilo hude penetrirajoče opekline, ter termobaričnega orožja, ki je detoniralo aerosoliziran eksplozivni element, ki je žrtve zadušil in opekel. Do 30. aprila 2018, po 31 mesecih ruskega bombardiranja, je ista nadzorna skupina poročala o 7700 civilnih žrtvah, med njimi 1851 otrok, mlajših od 18 let. Amnesty International je te metode vojskovanja označila za kršitve mednarodnega humanitarnega prava, kar je ruski vojski več kot znano.

Alep, mesto v notranjosti države z več kot 3 milijoni prebivalcev (2010) na severu Sirije, je bilo po dolgotrajnih spopadih, ki so vključevali intenzivne ruske in sirske zračne napade ter kopenske napade, povsem uničeno. Foto: Andrea Backhaus

Na koncu je rusko posredovanje očitno zagotovilo Asadovo oblast, zaradi česar je Sirija v zastoju z uporniškimi silami. Do sredine leta 2023 je Rusija v Siriji vzpostavila 105 vojaških lokacij, Asadov režim pa ji je obljubil trajnost, stabilnost v državi. Dve glavni ruski vojaški bazi sta letalska baza Hmejmim v Latakiji, obalnem pristaniškem mestu na severu Sirije, in pomorska baza v Tartusu, 85 kilometrov južno, kjer je nameščen del ruske severne flote, ki jo trenutno sestavljajo tri desantne ladje. Tesno sodelovanje med Iranom, ki ima v Siriji svojo vojaško prisotnost, in Rusijo v državi obstaja od leta 2015.

Rusko orožje za sirske migracije

Stampedo pretežno sirskih migrantov, usmerjenih proti Evropi, je bil posledica ekstremnega nasilja ruske bombardirne kampanje v podporo Asadovim silam. Do začetka leta 2016 skoraj 129.500 ljudi , po kopnem pa nadaljnjih 1.545, velika večina pa je prečkala Grčijo. Izkoriščanje tako ogromnega toka ljudi ne ustvarja le mejnih in humanitarnih kriz, temveč povzroča kaos in družbene nesoglasja v državah, ki se morajo same spopadati s pritokom. Ksenofobne in nativistične sile spodbujajo politična gibanja in populistična čustva , ki lahko v kontekstu evropske demokracije povzročijo resne delitve, kar bi spet delovalo v korist Rusije.

Vse to je pripomoglo ne le k povzročanju politične in socialne nestabilnosti v Evropi, temveč je tudi odvrnilo Zahod od konflikta, ki je nastal z namernim vdorom ruskih paravojaških enot na Krim in v vzhodno Ukrajino leta 2014, ki mu je sledila nezakonita priključitev Krima. Osem let konflikta se je nadaljevalo v Donbasu, vzhodnih regijah Ukrajine, kjer so ruske paravojaške operacije podpirale lokalne subverzivne elemente, ki so se soočali z ukrajinskimi silami, preden je Rusija februarja 2022 izvedla popolno invazijo. 

Ironično je, da je Rusija kljub težavam, ki jih je povzročila v Siriji, blokirala vstop sirskim beguncem ali pa jih izpostavila nadaljnji sovražnosti, ko so se prijavili za azil. Dmitrij Peskov, Putinov tiskovni predstavnik, ki se očitno ni zavedal ruske vpletenosti v to trpljenje, je predlagal, da bi morale stroške nositi države, odgovorne za nastanek begunske krize. Ker v Rusiji ni bilo azila za Sirce, jih je 5500 nadaljevalo pot proti severu, da bi prečkali mejni prehod Borisoglebski-Storskog na približno 70° severne zemljepisne širine na Norveško, preden je bil ta vstop zaprt. Razmere za Sirce so se še poslabšale, saj so bili nekateri kaznovani, ker so se na notranjem ministrstvu predstavili kot nedokumentirani begunci. Ko jih je policija ujela, so jih poslali v centre za pridržanje migrantov, kjer so se soočili z deportacijo in vrnitvijo na območje spopadov.

Rusko-belorusko dogovarjanje na meji EU

Če se osredotočimo na temo nevojaškega hibridnega vojskovanja, je rusko partnerstvo z Belorusijo in njenim diktatorjem Aleksandrom Lukašenkom Putinu ponudilo dodatno priložnost, da na drugi vstopni točki povzroči kaos na meji , tokrat z grožnjo Poljski in Litvi. Leta 2021, le nekaj mesecev pred rusko invazijo na Ukrajino, so beloruske oblasti omilile vizumske zahteve in spodbudile tisoče migrantov iz konfliktnih držav na Bližnjem vzhodu, kot so Irak, Sirija, Jemen in Afganistan, da prispejo v Belorusijo. Potovanje je omogočala beloruska državna letalska družba, migranti pa so bili nastanjeni v vladnih hotelih. Belorusija sicer ni zagotavljala humanitarne pomoči, temveč jih je raje zbrala na svoji 400 kilometrov dolgi meji s Poljsko in sosednjima Litvo in Latvijo. Nekateri migranti so se pojavili z ruskimi vizumi, kar kaže na to, da so jih pripeljala na drug način. Slednja značilnost je postala veliko bolj očitna spomladi 2024.

Zemljevid, ki prikazuje Belorusijo, neposredno tranzitno točko za njeno prevladujočo vzhodno partnerico Rusijo v EU, z mejo na Poljsko, Litvo in Latvijo. Avtor fotografije: Michele Ursi

Takrat je bilo to dejanje domnevno odgovor na sankcije EU, uvedene po Lukašenkovem brutalnem zatiranju političnih nasprotnikov in protestnikov, ki so izpodbijali njegovo ponovno izvolitev leta 2020 po 27 letih na oblasti. Volilni sistem je režim pokvaril , kar je Lukašenku omogočilo, da je ohranil dejansko diktaturo . Zdi se, da so bile mejne turbulence strateško koreografirane, da bi ustrezale takratnim potrebam Rusije, saj bi nov velik priliv migrantov v EU še bolj podžgal družbene in politične nemire ter spodbudil desničarske skrajneže v EU k odzivu. Do jeseni 2021, ko se je vse to dogajalo, je postalo več kot očitno, da Rusija kopiči vojake vzdolž ukrajinske meje z vse večjo verjetnostjo invazije.

Medtem se migranti v Belorusiji niso le kopičili v velikem številu ob meji EU, ampak so postajali vse bolj agresivni in so izbruhovali nasilje. Razmere so se še poslabšale zaradi sodelovanja beloruske mejne patrulje, ki je podpirala nezakonit prehod meje z usmerjanjem migrantov proti ranljivim območjem in s poskusi zaslepitve nasprotnih mejnih stražarjev z laserskimi luči. Kot da bi želeli poudariti zarotništvo obeh režimov v tej krizi, sta Rusija in Belorusija izvedli vojaške vaje ob poljsko-beloruski meji, medtem ko so bili tisoči migrantov obtičali v ledenih in vse bolj nehigieničnih razmerah pozne jeseni. Do takrat je bilo na mejo napotenih približno 15.000 poljskih vojakov kot odgovor na zastoj, ki je nastal, ko je EU poskušala zadušiti umetno umetno krizo. Postavljene so bile obsežne ovire in ustvarjeno je bilo 200 metrov široko območje izključitve, da bi zajezili tok migrantov, vendar se problem nadaljuje do danes, vpletenost je bolj jasno opredeljena.

Rusko-gruzijska vojna 2008

Preden je napadel Ukrajino, je Putin avgusta 2008 napadel Gruzijo. V severnih gruzijskih regijah Abhaziji in Južni Osetiji so nemiri trajali že od razglasitve neodvisnosti od Sovjetske zveze leta 1991. Separatistično gibanje v teh dveh regijah, ki ga je podpirala Rusija, je bilo nujen substrat za Putina, da se je vključil v zadeve Gruzije, ko so v Južni Osetiji izbruhnili spopadi. ​​Putin si je od leta 2001 prizadeval spodkopati povezavo regije z Gruzijo. Putinove ambicije v Gruziji je še dodatno spodbudila vse večja prozahodna drža slednje in njeno zanimanje za pridružitev Natu, k čemur se je zavezala na vrhu v Bukarešti leta 2008. Ruski nameni glede prihodnosti Abhazije in Južne Osetije so postali jasnejši, ko je ruski veleposlanik pri Natu opozoril, da si bo Rusija v takšnih okoliščinah prizadevala za njuno neodvisnost. Ko so gruzijske sile posredovale, da bi zadušile nasilje v Južni Osetiji, so naletele na ruske čete, ki so se nezakonito preselile v regijo. Lažne obtožbe o genocidu nad ruskimi civilisti v regiji so Putinu dale izgovor za začetek obsežne vojne proti sami Gruziji, napad pa so upravičili s humanitarnim sijajem "vsiljevanja miru".

Zemljevid Gruzije na vzhodni obali Črnega morja in Rusije na severu, ki prikazuje njene "avtonomne" severne regije Abhazijo z obsežno obalo in Južno Osetijo brez izhoda na morje, obe mednarodno priznani kot del suverene Gruzije. Avtorstvo zemljevida: Peter Hermes Furian

Sledilo je rusko zračno bombardiranje znotraj in zunaj Južne Osetije, ki mu je sledila pomorska blokada gruzijske črnomorske obale. Rusija je nato priznala neodvisnost Abhazije in Južne Osetije, potem ko je francoski predsednik Sarkozy dosegel sporazum o prekinitvi ognja. Priznanje je bilo razglašeno le za potrditev njunega avtonomnega statusa, ki je bil že vzpostavljen v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, vendar še vedno kot del Gruzije. Vojna je sprva razselila 192.000 ljudi, šest let pozneje pa več kot 20.000 večinoma etničnih Gruzijcev še vedno ni dobilo svojih domov. Leta 2021 je Evropsko sodišče za človekove pravice razglasilo Rusijo za odgovorno za kršitve med njenim vojaškim posredovanjem, leta 2022 pa je Mednarodno kazensko sodišče nekatere ruske državljane obtožilo vojnih zločinov proti etničnim Gruzijcem.

Gruzijski protest v prestolnici Tbilisi aprila 2024, ki je pokazal ljudsko jezo zaradi proruskega stališča vlade in sprejetja zakonodaje, ki je veljala za protidemokratično in je poskušala zadušiti neodvisne medije. Foto: George Khelashvili

Rusija je prevzela dejanski nadzor nad Abhazijo in Južno Osetijo, čeprav sta regiji mednarodno še vedno priznani kot del Gruzije. Poleg tega je v vsaki od regij namestila precejšnje število vojaškega osebja, od katerih so bili nekateri pred kratkim premeščeni v boj v Ukrajini. Samo v Južni Osetiji je bilo ustanovljenih pet stalnih vojaških oporišč. Poleg pridobitve ozemlja bo Rusija še naprej izkoriščala 213 kilometrov dolgo črnomorsko obalo Abhazije, kjer si prizadeva vzpostaviti pomembno pomorsko oporišče v pristanišču Očamčira, kljub nasprotovanju gruzijskega parlamenta. V pristanišču trenutno domuje več patruljnih čolnov ruske Zvezne varnostne službe (FSB). Sodobna zgodovina Rusije, ki si v vprašljivih okoliščinah prizadeva za pridobitev ozemlja, je v skladu z njeno splošno politiko ozemeljskih pridobitev z vojaško okupacijo, kot je bilo to v Kaliningradu po drugi svetovni vojni.  

Ruski kibernetski napadi na tuje države 

Kibernetska kriminaliteta je postala mednarodni pojav, večinoma usmerjen v finančno korist. Vendar so ruski operativci pod Putinovim režimom začeli proces kibernetskega vohunjenja kot sredstvo hibridnega vojskovanja, da bi Rusiji zagotovili strateško prednost s spodkopavanjem vitalnih interesov v državah, za katere je imela za zvezane proti njej. Na konferenci Valdajje Putin razpravljal o zunanji politiki pod naslovom »Rusija in spreminjajoči se svet«, v kateri je omenil uporabo »mehke moči« v obliki matrike orodij in metod za doseganje ciljev zunanje politike brez uporabe orožja. Namigoval je, da se te metode uporabljajo za izzivanje ekstremističnih in nacionalističnih stališč, manipulacijo javnosti in vmešavanje v notranjo politiko suverenih držav, vendar ni omenil, da se Rusija že ukvarja s podobnimi dejavnostmi. Približno v istem času je Valery Gerasimov, Putinov načelnik generalštaba ruskih oboroženih sil in domnevni avtor tako imenovane »Gerasimove doktrine«, predstavil idejo o novi metodi vojskovanja, ki zahteva integracijo nevojaških zmogljivosti za zagotavljanje strateške prednosti s spodkopavanjem varnosti in politične volje nasprotnika.

Leta 2007 je Estonija, nekdanji satelit Sovjetske zveze, načrtovala premestitev ruskega spomenika 2. svetovne vojne iz svoje prestolnice Talin, kar je spodbudilo jeznega Putina, da se je odzval tako, da je s tritedenskim kibernetskim napadom z zavrnitvijo storitve (DDOS) onemogočil internet v državi. Javni in zasebni sektorji so bili prizadeti zaradi napadov na državna in komercialna spletna mesta, saj so njihovi strežniki preobremenjeni z neželenim prometom, zaradi česar so bili nedostopni. To je bil prvi znani primer, v katerem je ena država s takim napadom ogrozila varnost in neodvisnost druge. Za nazaj je Rusija sama dokazala učinkovitost tovrstnega vdora kot še enega sredstva hibridnega vojskovanja , ki se bo kmalu uporabilo tudi drugje.

Tako Gruzija kot Ukrajina sta bili tarči ruskih napadov, vključno z "lažnimi novicami" z namenom spodkopavanja demokratičnih načel in polarizacije lahko manipuliranih elementov družbe. Leta 2008, ko je Litva prepovedala uporabo zastarelih sovjetskih simbolov, so ruski hekerji uničili spletna mesta s simboli, značilnimi za prejšnjo Sovjetsko zvezo. Usklajena ruska vojaška in kibernetska akcija DDoS je bila prvič izvedena med rusko-gruzijska vojna leta 2008, ki je motila notranje komunikacije Gruzije. Leta 2009 je Rusija izvedla kibernetske napade na dve državi, ki sta z njo povezani v Skupnosti neodvisnih držav, Kirgizistan in Kazahstan. V prvem primeruje šlo za to, da bi prisilila predsednika Kirgizistana Bakijeva k izselitvi ameriške vojaške baze. V drugem primeru je šlo za pritožbo zoper medij, ki je objavil izjavo, v kateri je predsednik Kazahstana Nazarbajev kritiziral Rusijo.

Reprezentativna podoba ruskega hibridnega stroja za kibernetsko vojskovanje, ki deluje pod okriljem GRU, ruske vojaške obveščevalne službe. Foto: Vvchal

Drugi usklajeni vojaški in DDoS napad, 32-krat večji od tistega, ki je bil izveden na Gruzijo leta 2008, je ogrozil internetno komunikacijo v Ukrajini, ko so ruske paravojaške enote marca 2014 zavzele Krim. Maja istega leta, malo pred predsedniškimi volitvami v Ukrajini, je Rusija vdrla v njeno volilno komisijo, čeprav so Ukrajinci težavo hitro rešili s poznejšo aretacijo hekerjev.

računalniško omrežje nemškega Bundestaga, ki so poskušali dostopati do administrativnih omrežij nemških politikov in Nata. Nadaljnja zaskrbljenost se je pojavila leta 2016, ko so bili predloženi dokazi, da bodo nemške parlamentarne volitve v prihodnjem letu priča ruskemu kibernetskemu vmešavanju v poskusu oslabitve sedanje kanclerke Angele Merkel. Rusko zunanje delovanje se je nadaljevalo, saj so hekerji vdrli v računalniško omrežje ameriške Demokratske stranke in do e-pošte njenih uradnikov, ki se je nato prek WikiLeaksa razširila po vsem svetu. Vdor je bil očitno namenjen spodkopavanju kandidature Hillary Clinton za predsednico. Finsko zunanje ministrstvo je bilo leta 2016 obveščeno, da so ga ogrozili ruski hekerji in da je bilo takrat del širše kampanje, v katero je bilo vključenih več kot 50 držav.

Nedavni ruski kibernetski napadi so povzročili kaos v bolnišnicah v Združenem kraljestvu, med obrambnimi in vesoljskimi podjetji ter političnimi osebnostmi v Nemčiji in Češki republiki ter med subjekti kritične infrastrukture na Švedskem, v Litvi, na Poljskem in Slovaškem. Velik del dejavnosti je bil povezan s skupino (»Fancy Bear«), ki je povezana z glavnim direktoratom generalštaba oboroženih sil Ruske federacije (GRU) Kremlja oziroma preprosto z glavnim obveščevalnim direktoratom ruske vojske. Napadi še naprej pridobivajo na veljavi po vsem svetu, zlasti na Zahodu, kar spremlja povečana budnost in ustrezni protiukrepi.

Vdor ruskih plačancev v Afriko

Rusija se že dolgo vmešava v zadeve afriških držav kot prva od številnih držav, ki si prizadevajo za vpliv, čeprav so se njene agresivne metode in motivi izkazali za veliko bolj sebične. Njen namen je bil izkoriščanje bogastva in spodkopavanje demokracij v podporo avtoritarnim režimom, s katerimi je lažje doseči sporazume z neposrednimi transakcijskimi odnosi kot pa z dvoumnostmi parlamentarne razprave. Poleg odkritega vojaškega sodelovanja z napotitvijo s Kremljem povezanih plačancev Wagnerjeve skupine v podporo državnim udarom je Rusija uvedla dezinformacijske kampanje, se vmešavala v nacionalne volitve, menjala orožje za dostop do virov in prevzela nacionalne varnostne službe.

Oznake ruske paravojaške sile, skupine Wagner, ki je bila po Putinovem atentatu na njenega voditelja Jevgenija Prigožina avgusta 2023 formalno vključena v rusko vojsko. Grafični vir: Fly Of Swallow Studio

Rusija je bila glavni povzročitelj dezinformacij v Afriki, saj je sponzorirala 80 kampanj v 22 državah in predstavljala skoraj 40 % vseh takšnih kampanj. Njena vključitev skupaj s Kitajsko, Združenimi arabskimi emirati, Savdsko Arabijo in Katarjem predstavlja skoraj 60 % dezinformacijskih kampanj na celini. Pojavile so se transnacionalne kampanje, od katerih jih 16 pripada Rusiji, ki širijo protizahodna čustva, pri čemer sta dva pomembna akterja dezinformacij, povezana z Rusijo, skupaj zbrala več kot 28 milijonov sledilcev na družbenih omrežjih. Skupina Wagner je uporabila dezinformacije, da bi ciljala na Mali, Burkino Faso in Niger v Zahodni Afriki. Da bi ohranile oblast, so vojaške hunte v Maliju in Burkini Faso postale odvisne od ruske podpore. Od prevzema oblasti leta 2020 je hunta v Maliju večkrat kršila svojo zavezo glede prehodnega časovnega okvira, hkrati pa je omogočila zaskrbljujoče poslabšanje varnostnih in gospodarskih razmer v državi. Separatistična koalicija Taureg je nedavno dosegla velik poraz malijskih sil in njihovih zaveznikov Wagnerjeve skupine na alžirski meji, kar kaže, da je Rusiji s svojimi dejanji uspelo le ustvariti večjo nestabilnost in utrpeti posledice. Podobna situacija se je zgodila v Nigru po vojaškem udaru julija 2023, ko se je poslabšala varnost, gospodarstvo in socialna blaginja države. Vsi dosežki, doseženi pod prejšnjim demokratičnim vodstvom, so bili dejansko izbrisani, islamistične skupine pa zdaj povzročajo nemire in silijo hunto, da napotuje ruske plačance v zameno za rudarske pravice v regijah države, kjer se nahaja zlato.

Po Putinovem atentatu na Jevgenija Prigožina, vodjo skupine Wagner, leta 2023 in vključitvi skupine v rusko vojsko se ni več mogoče sklicevati na kakršno koli verodostojno zanikanje Putinovega režima glede nenehnih sistemskih kršitev človekovih pravic (npr. mučenja, plenjenja, usmrtitev po hitrem postopku, spolnega nasilja), ki jih je zagrešila skupina. Navsezadnje je novačenje teh Rusov le še poslabšalo nasilje in bedo, ki jo trpijo ljudje. Žal so nekateri afriški voditelji Rusijo videli kot sredstvo za potrditev svoje oblasti, Rusija pa jim je z veseljem ugodila, ne da bi v proces veliko vložila. Drug dober primer slednjega velja od leta 2020 v Srednjeafriški republiki (CAR), kjer si skupina Wagner prizadeva izkoristiti njene vire zlata, diamantov, urana in nafte v zameno za varnost, ki jo ponuja v podporo režimu Faustina-Archangea Touadére.

Posledica nemirov v Afriki, ki so jih zaostrili Wagnerjevi plačanci, je množično razseljevanje ljudi na različnih konfliktnih območjih, zlasti v Sahelu in osrednji Afriki. Samo v CAR je bilo do konca leta 2021 notranje razseljenih 722.000 ljudi. Urad ZN za usklajevanje humanitarnih zadev je ocenil, da več kot 60 % prebivalstva potrebuje nujno pomoč. Mnogi so se podali na selitev proti severu v Tunizijo in Libijo, da bi ubežali lakoti in nasilju. Rusija je nato v Libiji vzpostavila tudi dve vojaški bazi pod nadzorom Wagnerjevih plačancev, namestila osebje GRU in specialnih enot ter namestila sisteme zračne obrambe , kot da bi si želela zagotoviti strateško bližino južne Evrope. Wagnerjevo osebje se je še naprej ukvarjalo z omogočanjem nezakonitih migracij v Evropo s pogajanji s tihotapci, ki so preželi obalo. Tako kot v primeru migracij proti zahodu z Bližnjega vzhoda prek Belorusije je prišlo do znatnega premika migrantov proti južni obali Evrope, zlasti proti Italiji, prek Severne Afrike, za namene, ki ustrezajo potrebam Rusije, da bi destabilizirala družbene in vladne institucije znotraj EU.  

Ruski pohod v Venezuelo

Ruska želja po uveljavitvi avtoritarizma v Venezueli se je uresničila z vzponom marksističnega voditelja Huga Cháveza leta 1999 na populistični platformi, ki je pritegnila delavski razred in revne. Putin je prišel na oblast kmalu zatem, leta 2000, in si prizadeval, da bi latinskoameriške države pritegnil v rusko vplivno sfero, podobno kot so to storili njegovi nekdanji voditelji Sovjetske zveze s Kubo in Nikaragvo. Toda zdaj je bil namen širši, saj je njegova vizija vključevanja držav v nov svetovni red , ki bi izzval tistega, ki ga vodijo ZDA. Chávez je imel močno protiameriško razpoloženje in je kmalu podprl odnose z Rusijo, ki jih je okrepil z nakupom vojaške opreme v vrednosti več kot 4 milijarde dolarjev. nadaljnji sporazumi o sodelovanju na področju jedrske energije, vesoljskega obrambnega sistema in dobavi jedrskih podmornic do leta 2020.

Chávez je umrl leta 2013, na izrednih predsedniških volitvah pa ga je nasledil podpredsednik Nicholás Maduro. Korupcija se je pod Chávezom v Venezueli, bogati z viri, ukoreninila in postala veliko večji problem pod Madurom, čigar demagogija je povzročila politično in socialno-ekonomsko poslabšanje z vedno večjo vrzeljo v premoženju. To se je pokazalo v hiperinflaciji, skrajni revščini, pomanjkanju hrane, brezposelnosti, propadajočem zdravstvenem sistemu, naraščajoči kriminaliteti in stopnji umrljivosti ter znatni emigraciji. Slednje je postalo glavni vir težav zaradi posledičnih pritiskov na južno mejo ZDA, zlasti med Bidenovo administracijo.

Zemljevid Venezuele, ki prikazuje njeno bližino Paname v smeri južne meje ZDA in meje z Gvajano, kjer je Maduro izmislil spor o zemljiščih, da bi preusmeril pozornost od svojih goljufivih dejavnosti na nedavnih predsedniških volitvah. Avtor fotografije: GR.Stocks

Ko je bil Maduro leta 2018 »ponovno izvoljen« v okoliščinah, ki so jih sosednje države, EU, Kanada in ZDA ocenile kot goljufive, je Rusija hitro in brezvestno priznala Madurov režim ter skupaj s Kitajsko zavrnila resolucijo Varnostnega sveta ZN , ki je zahtevala nove predsedniške volitve. Istega leta je Rusija v zameno za rusko pomoč v obliki posojil in reševanja v preteklih letih pridobila lastništvo velikih delov več venezuelskih naftnih polj in nadzor nad prihodnjo proizvodnjo dveh karibskih polj zemeljskega plina. Poleg tega je v zameno za 1,5 milijarde dolarjev prevzela 49,9-odstotni nadzor nad CITGO, venezuelskim podjetjem v stoodstotni ameriški lasti, vključno s tremi rafinerijami na obali Mehiškega zaliva. Do konca leta 2018 je Rusija v venezuelsko industrijo pridobivanja zlata investirala milijardo dolarjev, sklenjene pa so bile tudi dodatne pogodbe za dobavo 600.000 ton pšenice ter za posodobitev in vzdrževanje oborožitve v Venezueli.

Sredi sporov v Venezueli, vprašljive Madurove avtoritete po goljufivih volitvah leta 2018 in zaskrbljenosti glede ruskih naložb so Putinovi Wagnerjevi plačanci leta 2018 začeli vstopati v Venezuelo, domnevno zato, da bi zaščitili Madura. Poleg usposabljanja venezuelskih bojnih enot in prorežimskih milic so Wagnerjeve sile sodelovale tudi pri varovanju naftnih rafinerij skupaj s številnimi ruskimi gospodarskimi subjekti, ki tam živijo. Rudarjenje torija, radioaktivne kovine, ki se lahko uporablja v letalski in vesoljski industriji ter v jedrskih reakcijah, je postalo še ena točka zaščite Wagnerjevih ustaljenih ruskih rudarskih obratov. Prav tako je bila skupina vpletena v nezakonito rudarjenje zlata, kjer so bile kršene človekove pravice in povzročena okoljska škoda.

Venezuelski diktator Nicolás Maduro na shodu aprila 2024 ob 22. obletnici državnega udara proti svojemu predhodniku, marksističnemu voditelju Hugu Chávezu. Foto: SStringerAL

Na spornih predsedniških volitvah v Venezueli julija 2024, ki so bile očitno spremenjene z obsežnim vmešavanjem vlade , so bili med protesti, ki so sledili, med venezuelskimi varnostnimi silami prisotni tudi Wagnerjevi plačanci . Nedavni prihod in daljša prisotnost ruskih vojnih ladij v Venezueli sta sovpadala z volitvami, kot da bi želela poslati sporočilo, da je na voljo okrepitev, če bo potrebna. Poleg tega je Madurov nedavni ozemeljski spor glede regije Essequibo v sosednji Gvajani privedel do nadgradnje bližnje vojaške vzletno-pristajalne steze v Venezueli, širitve vojaških objektov in gradnje mostu za lažji prehod na ozemlje. Zdi se, da je bil ta dogodek bolj moteč dejavnik, da bi odvrnil pozornost od volitev. Če pa bi bile ZDA prisiljene vojaško ukrepati v morebitni eskalaciji spora, bi ruska prisotnost situacijo še zapletla.

Putinova državno sponzorirana kriminalna dejanja

Julija 2024 zarota ruskih agentov za atentat na Armina Pappergerja, glavnega izvršnega direktorja in predsednika izvršnega odbora podjetja Rheinmetall AG, petega največjega proizvajalca orožja v Evropi. To je bil eden od številnih ruskih načrtov za umor vodilnih delavcev evropske obrambne industrije, ki so podpirali obrambo Ukrajine pred rusko invazijo. Kot še en del Putinovega hibridnega vojskovanjase je Rusija vključila v več projektov, ki so vključevali požige skladišč, vandalizem in bombne napade, vse to pa je del obsežne sabotažne operacije v državah članicah Nata, usmerjene proti dobavnim linijam orožja in posameznikom, vpletenim v njihovo proizvodnjo. Večina, če ne vsi, so videti povezani z rusko obveščevalno agencijo GRU.

Načrtovanje in izvajanje sabotažnih napadov s strani Rusije se je letos stopnjevalo z namenom povečanja stroškov podpore Ukrajini. Sprejeta je bila metoda posredništva, pri kateri Rusija na spletu novači simpatizerje za namene nadzora in zbiranja informacij, čemur sledi morebitno uničenje območja zanimanja. Operacije se očitno izvajajo tako, da se ne bi sprožil gnevni vojaški odziv. Putin pozna te intervencije zaradi svojega poznavanja vohunskih operacij sovjetskih varnostnih služb. V zgodnjih dneh hladne vojne v petdesetih letih prejšnjega stoletja so Sovjeti imeli skrite zaloge eksplozivov in orožja po vsej zahodni Evropi in morda tudi v ZDA z določenimi načrti za aktivacijo po ukazih, ki pa se niso nikoli uresničili. Lokacije teh zalog Zahod večinoma ni odkril, čeprav jih Putin zagotovo pozna.

Ruske atentate, ki jih sponzorira ruska država, je Putin sicer ponovno uvedel, in segajo v leto 2004, v zgodnje obdobje njegovega predsedovanja, ko sta v Katarju dva ruska agenta usmrtila čečenskega podpredsednika Zelimhana Yanderbijeva, nacionalista, ki si je prizadeval za neodvisnost Čečenije. Sledila je vrsta zastrupitev ruskih izgnancev in opozicijskih osebnosti na tujih tleh, nekatere uspešne, druge manj . Tiste, ki se zgodijo v Rusiji, imajo bolj nasilen profil – streljanje, eksplozije, »padci« z oken ali po stopnicah navzdol, obešanje. Zdaj, ko vemo, da so posamezniki, ki so bili tarča usmrtitve, državljani drugih držav, se obrne stran o naravi takšnih zločinov. Vprašati se je treba, ali je mogoče narod, odgovoren zanje, soočiti se s posledicami na način, ki ga bo prisilil, da se vzdrži dejanj, kot bi jih moral storiti, ko je leta 2014 prvič napadel Ukrajino.

Putin, Sovjet

Zdi se, da je Putin svoje ljudstvo prepričal o potrebi po Veliki Rusiji, taki, ki se razglaša za prevladujočo med drugimi narodi, ki se je bojijo zaradi svoje veličine, da bi lahko druge vodila v nov svetovni red, v katerega bi se drugi avtoritarni režimi morda čutili dolžne pripadati. Ni mu uspelo, a drugi znotraj njegovega režima se bodo še vedno spraševali, ali bi se lahko preobrazili in prevzeli podobno diktatorsko osebnost s podobnimi nameni. Miselnost sovjetske dobe ostaja s svojo potrebo po sodelovanju v tekmi za vojaško izboljšanje drugih za vsako ceno. Teritorialni dobiček in globalna prednost daleč presegajo prednost pred blaginjo ruskega ljudstva. Putinov trud, da bi izvajal tako zlonamerna dejanja po vsem svetu, bo na koncu pomenil zelo malo, ko bo njegov narod vojaško premagan in gospodarsko uničen, ko bo ležal na tleh pred Kitajsko. Zgled, ki ga je dal s svojo avtoritarno obliko vladanja, tako kot so ga pred njim storili voditelji Sovjetske Rusije, njegov narod znova pripelje na rob katastrofe. S tem je Putin s svojimi kriminalnimi dejanji po vsem svetu postavil Rusijo v slabo luč in svetovni skupnosti pokazal žalost, ki so jo ta povzročila. Veliko bo ostalo neodpuščenega in zapomnjenega.

Evropa se mora nehati bati ruske hegemonije in misli na podoživljanje preteklosti. Zahod mora videti konec ponavljajoče se nočne more, ki jo je povzročil še en ruski režim, ki se ni sposoben učiti iz preteklosti in lastnega ponavljajočega se cikla neuspehov. Čas je za drugačno rusko vlado, ki bo skrbela za potrebe celotnega naroda in ne bo izbirala urbanih središč ter nehala ustvarjati lažnih iluzij o napredku, ko okoli nje toliko stvari propada. Avtoritaristi se ozirajo na nesmiselne vidike demokracije – sodstvo, ki včasih ne uspe pri svojem poslanstvu, zakonodajno telo, ki postane tako polarizirano, da napredek zamuja, izvršilno vejo oblasti, ki omahuje v svoji presoji – in verjamejo, da obstaja boljši način, kjer je odločanje prepuščeno zgolj avtokratu in skupini zvestih prilizovalcev. Vendar pa lahko retrospektivno prepozno odkrijejo, da poraba energije, vložene v prepire znotraj demokratičnih institucij, dejansko utira pot naprej za trajno nacionalno blaginjo in varnost. Demokracije same propadejo, ko se ta energija razprši, ozkosrčne populistične predstave pa se znova ukoreninijo in narod vrnejo v avtoritarno nočno moro.

Avtorske pravice @Kost Elisevich, dr. med., dr. sc. 2024. Vse pravice pridržane. Vsaka nezakonita reprodukcija te vsebine bo povzročila takojšnje pravne ukrepe.


2 misli o “Globalni ruski kozici”

Komentarji so zaprti.