Zgodovinski izvor Ukrajine v primerjavi s Putinovo priročno pravljično zgodovino

Trenutni konflikt z Ukrajino, ki ga je prisilila ruska sovražnost, je ustvaril potrebo po ponovni preučitvi ideje, da sta v Putinovem svetovnem nazoru oba naroda pravzaprav "ena sama celota". To ne drži. Julija 2021, sedem mesecev pred invazijo na Ukrajino februarja 2022, je Putin predstavil svojo različico zgodovine Rusije, v katero je združil zgodnjo zgodovino Ukrajine. Zdaj je jasno, da je bil njegov esej namenjen zgodovinski utemeljitvi, čeprav mučna, in uvodu v invazijo na sosednjo suvereno državo. V njem je trdil, da gre za skupnega potomca nordijske intervencije v regiji v zgodnjem srednjem veku. To je neroden pogled na zgodovinska dejstva, omejen z zanašanjem na osvajanje in hegemonistično avtoriteto, namesto nujno globljega razumevanja uveljavljenih etnolingvističnih in kulturnih trendov in dejavnikov, značilnih za te različne regije. Putinovo pripoved še bolj zmedejo njegove poznejše trditve, da so predhodni politično-transakcijski sporazumi vplivali na voljo naroda, kot je Ukrajina, da se uveljavi.

Zgodba obeh narodov je, kot kaže, dober primer pripovedovanja zgodovine, ki pripada zmagovalcu. Pripovedujejo jo z izrazito ruske zgodovinske perspektive, ki so jo prvič utemeljili zgodovinarji v 19.stoletju v času dinastije Romanov, ko je bilo vprašanje družbenega statusa plemstva, ali naj razglasi potomstvo iz prvotnega vira, vzpostavljenega stoletja prej. Ruski pisatelji, od Karamzina, Pogodina, Solovjova do Ključevskega, so vsi sledili isti pripovedi, da je prevladujoča mestna država Kijevska Rusija od 9.do 13.stoletja , s središčem na bregovih reke Dneper v današnji Ukrajini, sredi 13. stoletja preplavljena s strani Mongolovin oslabljena. Sledil je premik središča politične in verske dejavnosti, ki se pripisuje slovanskim ljudstvom v regiji, proti severu, kjer je na koncu nastala druga mestna država in iz katere se je razvila Rusija kot narod.

Putin utemeljuje argument, da so se Varjagi oziroma Vikingi, kot jih poznamo na Zahodu, naselili in prevzeli nadzor nad uveljavljenimi finskimi in slovanskimi plemeni na severu s središčem v Novgorodu. To se je pravzaprav zgodilo na povabilo teh istih plemen, ki so si prizadevala za večjo varnost z organizacijo in razvojem centralizirane lokalne mestne države, s katero so upala premagati nenehne medsebojne konflikte. Na ta način je bila ustanovljena dinastija Rjurik, ki je na severu ustvarila ozemlje pod nadzorom Vikingov. 

Vikingi, ki so iskali bogastvo in ozemeljske prednosti, so si želeli vzpostaviti pot proti jugu v Bizantinsko cesarstvo, kjer je obstajala veliko večja nagrada. Pri tem so ustvarili pot vzdolž reke Dneper, na vzhodnem bregu katere je že obstajalo utrjeno in utrjeno mesto. Ker so se zavedali, da je to izboljšana razgledna točka, so se Vikingi naselili tukaj in sčasoma prevzeli nadzor nad sosednjim ozemljem, tako da so si podjarmili okoliško plemensko prebivalstvo. S tem so ustvarili tisto, kar je bilo kasneje priznano kot Kijevska Rus, in svoje središče delovanja preselili iz Novgoroda v Kijev.

Lokalni vladarji so si skozi več generacij prizadevali izboljšati svoje uspehe z Bizantom, bodisi vojaško bodisi s trgovinskimi sporazumi. To so lokalno dosegli s trgovino z grškimi in kasneje rimskimi naselji, ustanovljenimi ob severni obali Črnega morja in Krima, ali, bolj neposredno, s samim Bizantom. Putin trdi, da je bila Kijevska Rus zgolj izpeljanka ustanovitve Novgoroda sprva na severu z vikinškim posredovanjem, ne da bi upoštevali povsem ločen in bolj temeljni izvor in razvoj drugega ljudstva.

Torej, vrnimo se malo nazaj. Dokazi o poselitvi na ozemlju današnje Ukrajine segajo v zgodnjo železno dobo, glede na arheološke zapise. Njeno zgodovino zaznamujejo zaporedni vdori ali migracije srednjeazijskih in perzijskih nomadskih plemen, germanskih ljudstev, Ostrogotov in drugih iz srednje in jugovzhodne Evrope. Tisti, ki so se odločili naseliti ta rodovitna ozemlja, so povsod ustanovili naselja. Nadaljnje vdore z vzhoda je omogočala relativno ravna ravnica Kaspijske depresije, ki je zagotavljala prehod južno od Uralskega gorovja neposredno v današnjo Ukrajino. Do 9.stoletja so trgovske poti, ki so jih vzpostavili Vikingi v smeri sever-jug in sosednji Hazarski kaganat na vzhodu v smeri vzhod-zahod, Kijev spremenile v močno trgovsko os v regiji.

Z etnolingvističnega vidika velja, da so slovanska ljudstva današnje vzhodne Evrope izvirala iz širokega ozemlja južno od Rusije, ki se je raztezalo od južno-osrednje Poljske prek jugozahodne Belorusije do zahodne in severno-osrednje Ukrajine, s središčem predvsem v današnji Ukrajini. Do leta 500 pr. n. št. so se Slovani iz tega jedra začeli seliti proti jugu in se približevati stepam in obalnim območjem Črnega morja v današnji Ukrajini. Tukaj se je trgovalo z grškimi in kasneje rimskimi naselbinami. V stepah neposredno severno od obalnih dežel so se asimilirali med Skite, srednjeazijskim bojevniškim ljudstvom, ki se je naselilo na tem območju (750–250 pr. n. št.), in kasneje z alanskimi plemeni (250 pr. n. št. – 250 n. št.), zlasti z Anti, ki so bili perzijskega izvora. Kijev je postal ena pomembnejših hribovskih trdnjav, iz katere je bila že vzpostavljena trgovina z Bizantom. Velik del te dejavnosti se je odvijal postopoma med 3.in 7.stoletjem , precej pred prihodom Vikingov. 

Širjenje proti severu iz istega slovanskega jedra v današnjo Rusijo je privedlo do srečanja s pretežno finskimi plemeni, kjer so plemenski konflikti na koncu privedli do zgoraj omenjenega povabila Vikingom, ki bi severni regiji zagotovili organizacijo in stabilnost. Ukrajina sama je postala mešanica različnih ljudstev, ki so sestavljala ločeno identiteto večetničnega izvora. To je bila neposredna posledica lokalne geografije, ki je olajšala migracijo vzhodnih nomadskih skupin iz osrednje Azije, kolonizacijo Grkov in Rimljanov vzdolž severne obale Črnega in Azovskega morja ter prihod naseljencev in trgovcev germanskega in jugovzhodnoevropskega porekla z zahoda. Vikingi, ki so se naselili v svoji novi prestolnici Kijevu, so se zdaj asimilirali s svojimi pretežno slovanskimi soprebivalci in ustvarili novo družbo, ki je na koncu prevzela hegemonijo nad celotnim območjem naselitve, ki se je raztezalo od Baltskega do Črnega morja.

Nomadsko prodiranje z vzhoda se je nadaljevalo skozi območje večinoma današnje Ukrajine tako pred kot med tem obdobjem, ki je trajalo od konca 9.do 13.stoletja . Medsebojne vojne so državo še dodatno oslabile in do mongolske invazije pod Batu kanom leta 1237 in končnega napada na Kijev leta 1240 so jo prevzele. Vendar to ni povzročilo njene odprave kot centralizirane oblasti, temveč je postala tista, ki se je morala podrediti mongolski oblasti. Ozemlje na severu s središčem v Novgorodu je svoje trgovinske odnose preusmerilo v baltsko regijo in se odcepilo od nadzora Kijevske Rusije ter postalo ločena entiteta, kjer je od 14. stoletja naprej uspevaloin ustvarilo Rusko cesarstvo s končnim središčem v Moskvi. 

Kijevska Rusija je bila zdaj zreducirana na lokalno kneževino, vendar so ji še vedno vladali domači voditelji, ki so postali vazali pod mongolsko oblastjo. V okviru novega reda so bile ustanovljene tudi druge sosednje kneževine stare Kijevske Rusije na severu in zahodu. Lokalna moč se je naravno premaknila proti zahodu, stran od močnejšega mongolskega vpliva, s središčem v kneževinah Galicija in Volinija v današnji zahodni Ukrajini. Obe sta bili združeni v eno samo državo v začetku 13.stoletja , le da sta se sredi 14. stoletja razdeliliin ju podjarmili rastoči kraljestvi Poljske in Litve, ko se je Mongolsko cesarstvo začelo umikati.

V 14.stoletju je nastala močna zveza Poljske in Litve, Poljsko-litovska država, ki je do konca 16. stoletja zavzela skoraj celotno ozemlje današnje Ukrajine. Že nekaj časa je bilo znano, da je tukajšnja zemlja kmetijsko bogata in da vsebuje številne druge vire, ki bi bili zelo donosni za vladajoči razred. V sami Ukrajini so se dogajali dogodki, ki so spremenili njeno samozavedanje in pravzaprav način, kako se bo njen nacionalni etos prenašal vse do danes. 

Ostanki mongolske »Zlate horde«, Tatari, so ostali večinoma naseljeni na Krimu in obalnih območjih Črnega in Azovskega morja. V 15.stoletju so vzpostavili odnose s svojimi islamskimi sodobniki na jugu, osmanskimi Turki. Osmani so leta 1453 zavzeli Konstantinopel in so zdaj želeli prodreti na ozemlje Ukrajine ter preostale vzhodne in srednje Evrope. Tatari so nudili vojaško pomoč in delovali tudi kot trgovski posredniki za kmetijske izdelke in dobavo sužnjev, ujetih v stepah. V odgovor na takšne grožnje so se domačini v mestih in okolici Ukrajine začeli organizirati, sprva v majhne skupine za obrambne, kasneje pa v ofenzivne namene, da bi se uprli tatarskim vpadom. 

Ti Kozaki, kot so jih imenovali, so se v poznem 15. in 16. stoletju postopoma organiziraliv velikovečje in strašljive konjeniške enote po stepah in zlasti vzdolž spodnjega Dnepra. Občasno so se pridružili litovskim in poljskim obmejnim uradnikom, da bi zaščitili mesta in posesti, vojaške operacije pa so izvajali tudi po lastni volji. Poleg lokalnih in bolj oddaljenih ukrajinskih kmetov in meščanov, ki so se pridružili kozakom, se je v njihove vrste pridružilo tudi več drugih iz vzhodne Evrope, pa tudi Turki, Tatari in Judje, ki jih je pritegnil svobodni obstoj tega bojevniškega razreda. Njihova organizacija je posnemala demokratična načela svobode govora, izvoljenega vodstva in močnega občutka samoodločbe.

Razglašen je bil vrhovni voditelj, hetman, odločitve o vojaški politiki in zavezništvih pa so se sprejemale z razpravo tako med častniki kot nižjimi čini. Vključevali so se v vojaške pohode proti Tatarom in Turkom na jugu, Poljakom na zahodu in Rusom na severu ter so bili znani po svoji konjeniški spretnosti in pogumu v bitkah. Njihovi ideali svobodoljubnih in egalitarnih bojevnikov step so postali legenda, ki jo je upodobil v spisih pesnikov in dramatikov 19.stoletja . To čustvo se je ohranilo vse do danes v boju proti tujemu vplivu za te iste svoboščine.

Še posebej močan hetman Bohdan Hmelnicki je bil izvoljen leta 1648 in je Poljski sprva nudil vojaško pomoč proti Osmanskemu cesavstvu. V zameno si je prizadeval izboljšati status Kozakov v Ukrajini znotraj Poljsko-litovske republike, zagotoviti amnestijo za prejšnje konflikte s Poljsko in omogočiti ponovno uvedbo njihove krščanske pravoslavne vere na njihovem ozemlju. Vendar se je sporazum izkazal za težaven in dolgotrajen, kar je povzročilo nadaljnje konflikte in na koncu Hmelnickijevo izjavo o osvoboditvi Ukrajine izpod oblasti Republike, zlasti Poljske, ki je vse bolj olajšala kopičenje ukrajinskega zemljiškega bogastva s strani svoje vladajoče elite. Zaradi nadaljnjega zastoja je Hmelnicki razmislil o zavezništvu z Osmanskim cesavstvom, a ko to ni uspelo, se je obrnil na Moskovsko kneževino, ki se je uveljavila kot najmočnejša med severnimi kneževinami. 

Sredi 15.stoletja so cerkveni pisarji v Moskvi že začeli sestavljati nova besedila, v katerih so promovirali trditve moskovskih knezov, da so zdaj legitimni potomci stare dinastije Rjurik in dediči kijevske oblasti s hegemonijo nad celotno nekdanjo Kijevsko Rusijo. Vladavina pod carjem Ivanom IV. ("Groznim"; vladal 1547–1584) pa je povzročila nadaljnje konflikte z Litvo in Poljsko na zahodu, notranje nemire in pomanjkanje nasledstva, potem ko je car umoril svojega najstarejšega sina. To je Moskvo po njegovi smrti pripeljalo do "težkega obdobja" (1584–1613). Vojna s Poljsko-litovsko državo je posledično povzročila tujo okupacijo in notranje spore, ki so trajali tri desetletja in se dokončno končali leta 1613 z izvolitvijo Mihaila Romanova za carja in ustanovitvijo dinastije Romanov. 

Dinastija je trajala 300 let in se končala z atentatom na carja Nikolaja II. in njegovo družino, ki so ga leta 1917 zagrešili boljševiki. Car Aleksej (vladal 1645–76), naslednik carja Mihaila Romanova, je nadaljeval z vzpostavljanjem reda in začel proces centralizacije oblasti, medtem ko si je prizadeval za ozemeljske pridobitve znotraj nekdanje Kijevske Rusije. V ta namen so pogajanja s Hmelnickim leta 1654 privedla do Perejaslavskega sporazuma, v katerem so Kozaki dali zvestobo carju v zameno za zagotovitev samouprave, razrednih in lastninskih pravic ter dogovor, da bodo Kozaki še naprej sodelovali v diplomaciji s tujimi deželami.

Dolgotrajna kozaška želja po avtonomiji kot državi je na koncu prišla v nasprotje z moskovsko željo po utrditvi nadzora prek centralizirane oblasti. V svojih prizadevanjih za vzpostavitev avtonomne kozaške domene v Ukrajini in odpravo poljskega vpliva si je Hmelnicki prizadeval za zavezništva s protestantskimi državami, pri čemer je sodeloval s Švedsko, Brandenburgom in Transilvanijo. Ta pristop je vznemiril Moskovčane, ki so začeli spodkopavati Hmelnickovo avtoriteto. Tu je leta 1657 umrl Hmelnicki. Njegov naslednik je ponovno vzpostavil stike s Poljsko-litovsko državo z načrtom, da bi Ukrajino v Hadiaški uniji vključili v Poljsko-litovsko-rusko državo. Poskus ni uspel, vendar priča o negotovosti zvez v času, ko so bile države, kot sta Poljska in Moskva, še vedno zaskrbljene glede upravljanja ozemlja zunaj svoje bolj centralizirane oblasti.

Predzadnje poglavje v zgodovini odnosov med kozaki Ukrajine in Moskve je vključevalo konflikt slednje s Švedsko in nadzor nad Baltskim morjem, medtem ko se je Moskovska kneževina še vedno borila z Osmanskim cesarstvom na jugu. Takratni kozaški hetman je bil Ivan Mazepa, ki je položaj zasedal od leta 1687 do 1709. Ruski car Peter I. (vladal 1682–1725) je sklenil zavezništvo z Mazepo, da bi pomagal podjarmiti Tatare in Turke ob Črnem in Azovskem morju. To mu je na koncu omogočilo dostop Rusije do Črnega morja. Njegove težave pa so se na severu stopnjevale, ko je Karel XII. Švedski leta 1700 premagal vojski Moskve in Danske ter odkorakal proti jugu, da bi podjarmil Poljsko. Car je nato pozval Mazepo, naj pošlje svoje kozake na ozemlja pod poljskim nadzorom v Ukrajini, da bi ogrozil švedski nadzor nad tem ozemljem. 

Potem ko je Mazepa ponovno zavzel ozemlje, naj bi ga predal carjevemu zavezniku, kralju Avgustu Saškemu. Vendar pa so do takrat moskovske zlorabe ukrajinskega prebivalstva povzročile veliko nezadovoljstvo med prebivalstvom. Število žrtev kozakov se je med vojaškimi spopadi za carja opazno povečalo, še bolj pa se je stopnjevalo nezadovoljstvo zaradi njihovega novačenja v delovno silo pri gradnji novega mesta Sankt Peterburg, kjer so na močvirnem terenu zaradi bolezni umrle stotine ljudi. Ti dejavniki, skupaj s carjevo zavrnitvijo, da bi priskočil na pomoč Mazepi, ko so bili kozaki sami ogroženi zaradi poljskega ponovnega vzpona, so privedli do odločitve, da se postavijo na stran Švedov z obljubo o zagotovitvi neodvisne kozaške Ukrajine. 

Njihov poraz v bitki pri Poltavi leta 1709 pa je dokončno pomenil konec vseh nadaljnjih prizadevanj za vzpostavitev neodvisne Ukrajine vse do začetka 20.stoletja . Naslednji dve stoletji znotraj Ruskega cesarstva sta bili priča namernemu izkoreninjenju ukrajinskega jezika in prisilnemu prehodu na uporabo ruskega jezika na vseh upravnih, kulturnih in izobraževalnih področjih. Rusi so se preselili v urbana središča Ukrajine, kjer so postali prevladujoči etnični element in uveljavljali spremembe, ki so sledile isti ruski agendi.

Seveda je bila zgodovina Ukrajine, ki sega v prvo tisočletje pred našim štetjem, burna, zaznamovana z večkratnimi invazijami in dolgotrajno prevlado sosednjih držav. Kljub vsemu se je državi po razpadu Sovjetske zveze uspelo vrniti na svoje noge in se boriti za demokratično vladavino. Njena zgodovina se razlikuje od zgodovine Rusije, kljub nedavnim trditvam o nasprotnem. Navsezadnje ozemeljska pridobitev z osvajanjem ali odlokom ne upravičuje asimilacije zgodovine pridobljenega ozemlja v lastno nacionalno pripoved.

Avtorske pravice @Kost Elisevich, dr. med., dr. sc. 2022. Vse pravice pridržane. Vsaka nezakonita reprodukcija te vsebine bo povzročila takojšnje pravne ukrepe.


En komentar k objavi “Zgodovinski izvor Ukrajine v primerjavi s Putinovo priročno pravljično zgodovino”

Komentarji so zaprti.