Tik čez mejo z Estonijo, na ruskem ozemlju, stoji zelo viden napis s preprosto izjavo »Rusija ne pozna meja«, značilno rusko bahavo bahaštvo, namenjeno ustrahovanju manjšega naroda, ki je v trenutni vojni z Rusijo trdno stal ob strani Ukrajine; vojne, s katero je Rusija jasno pokazala, da ne spoštuje meja suverenih držav. To je opozorilo vsem državam v njeni bližini – baltskim državam, Finski, Poljski, Slovaški, Madžarski, Romuniji, Moldaviji, Kazahstanu, Azerbajdžanu, Armeniji, Gruziji.

Evropo je zajela tudi vse večja zaskrbljenost od znotraj, zlasti v obliki desničarskega populističnega razpoloženja, ki se izraža v nekaterih vzhodnoevropskih državah. Primer je Madžarska, članica Severnoatlantske pogodbe (NATO) in Evropske unije (EU), kjer je neliberalno upravljanje prešlo v dejansko avtoritarno vladavino in se premaknilo v proputinovski tabor. Kljub temu, da je doživela opustošenje preteklih agresij sosednjih avtoritarnih režimov, zlasti nacistične Nemčije in Sovjetske Rusije, se je vladajoči politični režim Madžarske odločil slediti poti, ki svojo državo tesneje povezuje s kriminalnim režimom, ki ponovno ogroža blaginjo celine. Zdi se, da človeštvo resnično ni sposobno poučiti prihodnjih generacij o škodi, ki jo povzroča avtoritarno vodstvo, in se je odločilo, da se bo obnašalo po svojih pravilih in ne po pravilih prevladujoče modrosti v upravljanju. To spominja na prepogost rek: »Do tega ne bi smelo priti ... pa smo dovolili, da se je zgodilo.«
Desničarska populistična ideologijase poleg socialnega in fiskalnega konzervativizma identificira z neonacionalizmom. Nagiba se k restriktivnim imigracijskim politikam in uporablja avtohtone verske in kulturne prizvoke za okrepitev svoje populistične platforme, ki pogosto spodbuja pretirano potrebo po rasni čistosti. Gibanje si pridobiva naklonjenost z retoriko proti establišmentu, umetnim antielitističnim čustvom in nasprotovanjem zunanjim vplivom. Ekstremistično krilo uporablja javne dezinformacije za podporo svoji agendi in spodkopavanje demokratične vlade s ciljem ustvarjanja nezaupanja v njene institucije. Nevarnost nastane, ko gibanje pridobi moč vlade in se preoblikuje v avtoritarni režim, bodisi že od samega začetka kot odgovor na umetno grožnjo, kot je bil primer požiga Reichstaga v nacistični Nemčiji leta 1933, bodisi metodično, kot v neliberalni demokraciji, ki postopoma spodkopava uveljavljene institucije, namenjene blažitvi nepravilne uporabe takšne moči.
Metode so znane. Javne novice in mnenja so omejena na državne medije in zanesljive vire, javne ali zasebne, ki so zavezani podpori vladne propagande. Sodstvo je podrejeno z imenovanjem strankarskih privržencev. Vladna zakonodajna oblast je oslabljena z omejevanjem števila sedežev, medtem ko se preostali sedeži dodelijo članom vladajoče stranke z volilnimi nepravilnostmi. Organizacija državne varnosti je preoblikovana in spremenjena v instrument, ki služi potrebam vladne izvršilne oblasti, namesto v agencijo, zavezano javnemu in nacionalnemu blagostanju. Končno je končna oblast z ustavno reformo podeljena visoko centralizirani vladni izvršilni oblasti, s čimer se vzpostavi pravna atribucija.
Madžarski Viktor Orbán je zanimiv primer politične preobrazbe, ko okoliščine silijo v spremembe programa, da bi bolje ustrezal vzponu na oblast. Prav volja do moči prepogosto premaga željo po služenju in jo nadomesti z željo, da bi bili služeni. Ko ta moč postane absolutna, hitro začne spodkopavati temelje ustreznega upravljanja in s tem blaginjo družbe. Zgodovina 20. stoletjanam ponuja številne primere, ki to ponazarjajo, od Mussolinija, Stalina, Toja in Hitlerja do Mao Zedonga, Pola Pota, Idija Amina in zdaj Vladimirja Putina v tem novem tisočletju.
Orbán je na politično sceno prišel leta 1989 kot član Fidesza (»Zavezništva mladih demokratov«), protikomunistične liberalne študentske organizacije, ko je bila država še vedno pod sovjetskim jarmom kot država Varšavskega pakta. Orbán je v javnost pritegnil kljubovalni govor, v katerem je pozval k umiku sovjetskih čet iz države in pozval k večji samoodločbi. Leta 1992 je postal podpredsednik Liberalne internacionale, globalne organizacije liberalnih političnih strank, ustanovljene leta 1947. Leta 1993 je postal predsednik Fidesza in od leta 1994 do 1998 predsedoval Odboru za evropske integracije. Orbán si je takrat prizadeval za tesnejše zbliževanje z Zahodom in se želel odmakniti od represivne ruske sfere vpliva. Leta 1996 je postal predsednik madžarskega nacionalnega odbora Nove atlantske pobude (NAI), organizacije s sedežem v okviru Ameriškega podjetniškega inštituta, ki je zavezana krepitvi demokracij ob Atlantiku.
Parlamentarne volitve leta 1994 v postsovjetski Madžarski so bile prelomnica za Orbánovo demokratično stranko, ko je končala na tretjem mestu in se je na oblast vrnila. Rezultat je Orbána in Fidesz spodbudil k sprejetju bolj centristične desničarske konservativne platforme. Nezaupanje v Hornovo socialistično vlado zaradi nepriljubljenih fiskalnih in pokojninskih reform je Fideszu prineslo uspeh na volitvah leta 1998. Potem ko je v državnem zboru osvojil le 148 od 386 sedežev, se je Fidesz združil s Stranko neodvisnih malih kmetov, ki je osvojila 48 sedežev, in Madžarskim demokratičnim forumom s 17 sedeži, da bi oblikovali večinsko koalicijsko vlado.
Pod Orbánovim vodstvom so sledile upravne spremembe, saj ni bilo nobenega pravega strankarskega dogovora, kar je povzročilo zmanjšanje števila sej, ki jih je lahko imel državni zbor, zakonodajni organ države. To se je zgodilo kljub obtožbam, da bo ta poteza zmanjšala zakonodajno učinkovitost parlamenta in njegov nadzor nad vladnimi dejanji. Poleg tega
Orbán si je utrdil večjo moč v uradu predsednika vlade in poskušal parlamentarni postopek, ki zahteva dvotretjinsko večino glasov, nadomestiti s postopkom, ki zahteva navadno večino. Slednjega je ustavno sodišče razveljavilo. V kratkem času je birokracija postala politična z večjo centralizacijo nadzora in imenovanjem strankarskih privržencev na ključne upravne položaje. Prvi znaki Orbánovih namenov v vladi in njegove nagnjenosti k izvršilni oblasti so se kazali že na prelomu tisočletja.
Leta 1999 se je Madžarska skupaj s Poljsko in Češko pridružila Natu. Leta 2000 se je Fidesz prekinil z Liberalno internacionalo in se pridružil Evropski ljudski stranki (EPP), nadnacionalni sredinsko-desni politični stranki, ustanovljeni leta 1976, ki je do leta 1999 postala največja stranka v Evropskem parlamentu. Medtem so se v vladi pod vodstvom Fidesza odvijali manjši škandali, povezani s podkupovanjem v zvezi z vojaško pogodbo in vprašljivimi poslovnimi praksami, kar je privedlo do razpada vladajoče koalicije. Orbánovo vlado so obtožili tudi, da je izkoriščala nadzor nad Nacionalnim svetom za radio in televizijo za uveljavljanje svoje politične agende in ustrahovanje neodvisnih radiotelevizijskih postaj. Do volitev leta 2002je koalicijo pod vodstvom Fidesza prehitela MSZP, ki je takrat še vedno imela dovolj vpliva na medije. MSZP je ohranila koalicijsko vlado tudi na naslednjih volitvah leta 2006.
Nacionalni referendum leta 2003, v času vlade pod vodstvom MSZP, je privedel do vstopa Madžarske v EU. Madžarska je naslednje leto vstopila v EU in dokončno zaključila svojo integracijo v evropsko skupnost, tako gospodarsko kot vojaško. Leta 2003 se je Fidesz povezal z desničarsko, konservativno Krščanskodemokratsko stranko (Kereszténydemokrata Néppárt; KDNP) in postal Fidesz-KDNP, da bi bolje ustrezal njenemu spremenjenemu strankarskemu programu. Na volitvah v Evropski parlament leta 2004 je Fidesz-KDNP dejansko osvojil 47,4 % glasov, 12 njegovih kandidatov pa je bilo izvoljenih za poslance Evropskega parlamenta, kar kaže na njegovo odpornost znotraj Madžarske.

Prelomni geopolitični trenutek v evropskem okolju se je zgodil, ko je bila na vrhu Nata leta 2008 v Bukarešti objavljena deklaracija, v kateri je bilo objavljeno, da bosta Gruzija in Ukrajina obravnavani za članstvo, kar je vznemirilo Vladimirja Putina in istega leta spodbudilo ruski vdor v Gruzijo. Rusko-gruzijska vojna je izbruhnila, ko je Rusija vzpostavila neposredne odnose s separatističnim vodstvom v samooklicanih neodvisnih republikah Abhaziji in Južni Osetiji znotraj Gruzije, ki ju mednarodna skupnost ni priznavala kot take. Orbán je obsodil rusko agresijo, čeprav se je njegov odnos do Rusije in Vzhoda kmalu zatem opazno spremenil, zaradi česar so mnogi morali razvozlati skrivnost te preobrazbe.
Svetovna finančna kriza leta 2008, ki je izbruhnila v Združenih državah Amerike (ZDA), je spremenila geopolitično pokrajino, kar je ustvarilo dvome o finančni stabilnosti Zahoda in nekatere, kot je Orbán, prisililo, da so se obrnili proti Vzhodu inzlasti Rusiji. Takrat naj bi Orbánov ekonomski svetovalec György Matolcsy prepričal Orbána, da bo svetovna finančna kriza leta 2008 povzročila premik svetovnega gospodarstva z Zahoda na Vzhod. Pred krizo leta 2008 se je ruski bruto domači proizvod (BDP) leta 2006 povečal za 6,4 %, nato pa leta 2007 dosegel najvišjo odstotno rast 8,1 % od padca Sovjetske zveze leta 1991, nato pa povečal za nadaljnjih 5,2 % .
Orbán je bil videti še posebej navdušen nad Putinovim nadzorom nad poslovno elito svoje države. Konec leta 2009, tik pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami na Madžarskem, je odpotoval v Rusijo in Kitajsko, da bi se srečal s Putinom oziroma Jinpingom, in oba sta ga toplo sprejela, čeprav je bil takrat le opozicijski voditelj.
Na tej točki je potreben korak nazaj in opozoriti na incident, ki se je zgodil leta 1994 v postsovjetski Madžarski, ko si je Fidesz prizadeval za večjo relevantnost na političnem prizorišču. Ta dogodek je morda sprožil vrsto dogodkov, ki so leta 2008 nekoliko vplivali na Orbánov odnos do Rusije. Znani ruski mafijski mož in politični vplivnež Simeon Mogilevič je poskrbel za dostavo velike vsote denarja agentu v Budimpešti. Posrednik, odgovoren za prenos, je bil član Mogilevičeve mreže in sam osumljeni preprodajalec orožja in drog, Dietmar Clodo. Videoposnetek dostave denarja v roke Viktorja Orbána je bil posnet neznano v zaprtih prostorih in izročen Mogileviču v hrambo. Kot je v takšnih krogih značilno, bi bila takšna posest koristna, če bi jo lastnik potreboval kot vzvod za izhod iz še neznane negotove situacije.
Leta 2008 se je torej zgodila prav takšna priložnost, ko se je Mogilevič znašel v resni pravni nevarnosti zaradi obtožbe davčne utaje v Rusiji. V zameno za izpustitev naj bi kompromitirajoči videoposnetek predal ruski Zvezni varnostni službi (FSB) in s tem Putinu. Kljub navedenim podrobnostim incident še ni potrjen s trenutno nedostopnimi arhivskimi dokazi znotraj FSB. Sicer pa je na Zahodu na voljo izjava pod prisego, ki jo je podpisal Clodo in potrjuje izročitev denarja.
Pomembnost takšnih informacij, ki Orbána vpletajo v transakcijski dogovor z rusko mafijo, se zdi morda le ena od številnih ranljivosti, ki jih domnevno dokumentirajo ruske obveščevalne službe in so na voljo Putinu. Zdi se, da druge morda razkrivajo Orbána in njegovega tasta Istvána Levaia kot informatorja madžarske državne varnosti, ko je bila Madžarska pod sovjetskim vplivom. Na splošno obstoj takšnih kompromitirajočih obveščevalnih podatkov v Putinovih rokah predstavlja problem za Orbána, če upoštevamo povezavo njegovega režima z Rusijo, ki se je zgodila nekoliko nenadoma v letih 2008–2009. Vrsto dogodkov je treba obravnavati v celotnem kontekstu drugih pomembnih dogodkov, ki so bili takrat v gibanju in so morda vplivali na premik proti vzhodu.
Madžarska javnost je bila do volitev leta 2010 naveličana tudi vladajoče vlade pod vodstvom MSZP in njenega premierja Ferenca Gyurcsányja, ki je leta 2009 odstopil zaradi škandala zaradi slabega upravljanja nacionalnega gospodarstva. Orbánova stranka Fidesz-KDNP se je vrnila na oblast in zdaj osvojila ustavno večino v parlamentu. Njegova »sovražna kampanja« leta 2010, kot so jo poimenovali, ni imela veliko skupnega s politično agendo, temveč so jo zaznamovali ksenofobna retorika, povezana s priseljenci, rasistične žalitve, homofobni slogani in pozivi k ponovni uvedbi smrtne kazni, kar je vzbujalo javno mnenje. Orbán se je od začetka svojega režima izogibal gospodarski politiki EU in zavzel stališča, ki so jih podpirali madžarski nacionalistični krogi, ki so že dolgo gojili nezadovoljstvo do Evrope zaradi izvajanja Trianonske pogodbe iz leta 1920, ki je končala sovražnosti med Madžarsko in zavezniki po prvi svetovni vojni.
Pogodba je znatno zmanjšala predvojno ozemlje Madžarske, saj je Slovaško in Rutenijo prepustila Češkoslovaški, Hrvaško novi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je kasneje leta 1929 postala Jugoslavija, Transilvanijo pa Romuniji, kar je med mnogimi nacionalisti ustvarilo iredentistično razpoloženje.

V tem drugem mandatu je Orbán napovedal svojo namero, da se ne bo le odpovedal izvajanju zahodne ekonomske ideologije, temveč bo posnemal in okrepil vezi z Rusijo, Turčijo in Kitajsko. Novi gospodarski načrt je vključeval zmanjšanje proračunskega primanjkljaja z obdavčitvijo in prestrukturiranim pokojninskim načrtom. Uvedena je bila bančna dajatev na celotno premoženje in izvedena je bila znatna nacionalizacija bančnega sektorja, da bi se zmanjšala odvisnost od tujih bank. Vendar pa so takšne državne banke v politično prevladujoči vladi verjetno usmerjale posojila tistim subjektom, ki jih je režim podpiral. Prav tako bi se začela nacionalizirati , in jih nato usmeriti k prednostnim zasebnim subjektom. V nekaterih sektorjih so bili vzpostavljeni nacionalni monopoli, kar je spodkopalo konkurenco, na primer z ustanovitvijo nove mreže tobačnih trgovin, ki bi omogočila družinske poslovne priložnosti. Kot je bilo pričakovati, so bili privrženci stranke Fidesz-KDNP prednostno dodeljeni koncesiji za tobak , tisti z opozicijskimi vezmi pa so bili izrecno izključeni iz obravnave. Uvedena je bila »Shema financiranja rasti« (FGS), ki zagotavlja državna posojila za zmanjšanje nakopičenega dolga za mala podjetja, ki ga je povzročila recesija leta 2008.
Gospodarska rast je sledila s 3,5-odstotnim povečanjem BDP do prvega četrtletja 2014, hkrati pa se je proračunski primanjkljaj do leta 2013 znatno zmanjšal pod 3 % BDP , kar je najnižja raven v postkomunistični zgodovini Madžarske. Še ena volilna zmaga leta 2014 je Orbánu zagotovila nadaljnji politični mandat za nadaljevanje njegove gospodarske politike, s katero je svojo državno blagajno razširil na delni prevzem kreditnega tveganja s strani centralne banke in zagotovil pomoč pri odplačevanju dolgov ranljivim gospodinjstvom. Programi javnih del so ustvarili zaposlitvene možnosti za manj izobražene delavce.
Nadaljnji premik k Rusiji se je pokazal z obsežnim strateškim partnerstvom za širitev jedrskega objekta s posojilom Rusije v višini 13,9 milijarde dolarjev, kar predstavlja 12 % madžarskega BDP. Elektrarna s štirimi reaktorji bi morala zagotavljati 40 % madžarskih potreb po električni energiji. Sporazum z Rusijo iz leta 2022 pod podobnimi pogoji predvideva gradnjo dveh novih reaktorjev na Madžarskem. Dostava zemeljskega plina iz Rusije v jugovzhodno Evropo, vključno z Madžarsko, poteka po novozgrajenem plinovodu Turški tok , ki obide Ukrajino in ji odreka tranzitna plačila, ki so se prej nabirala s prehodom po prej delujočem plinovodu. Madžarsko zdaj skrbi odvisnost od Rusije za njene energetske potrebe, tako z dobavo fosilnih goriv kot s tehnološko podporo za njeno jedrsko industrijo.
Z novo vzpostavljeno in dolgotrajno zakonodajno oblastjo nad naslednjimi volilnimi cikli in uspehi na volitvah leta 2014, 2018 in 2022 je Orbán spremenil ustavo v svojo korist in znatno zmanjšal število parlamentarnih sedežev, da bi zagotovil ohranitev volilne supervečine svoje stranke, podobno kot so bili podobni nameni v Putinovi Rusiji. Antisemitizem se je prikradel v stalno politično retoriko skupaj z Orbánovim nasprotovanjem zahodnoevropski lezbični, gejevski, biseksualni, transspolni in queer (LGBTQ) "propagandi" in ksenofobnim odnosom do priseljencev. Zaradi svojega represivnega odnosa do neodvisnih medijev si je prislužil tudi naziv "plenilec svobode tiska", saj je zgradil državni medijski imperij, ki se odziva na "resnico", kot jo interpretira stranka. Nadzor nad 80 % madžarskih medijev je v rokah vladajoče stranke, medtem ko so drugi zasebni medijski viri popolnoma utišani. Širjenje kakršnih koli "lažnih" informacij je bilo kriminalizirano, neodvisni novinarji pa so bili prisluškovani in nadlegovani.
Poleg Orbánovega nasprotovanja pomoči Ukrajini, zavračanja sankcij EU proti Rusiji in odprte podpore Putinovi utemeljitvi nezakonite invazije na suvereno državo je sodeloval pri nenehnem problemu migrantov v Evropi s spodbujanjem pretoka nezakonitih migrantov iz Madžarske na sosednja ozemlja Ukrajine in Srbije. Ustvarjanje mejnih kriz z omogočanjem množičnih migracij ljudi iz konfliktnih območij proti Evropi in ZDA je ena od Putinovih bolj priljubljenih shem hibridnega vojskovanja, namenjenega destabilizaciji držav z ustvarjanjem družbenih nesoglasij. Takšen je bil primer, ko je njegova druga regionalna lutka, Belorusi Aleksander Lukašenko, leta 2021, na predvečer invazije na Ukrajino, poskušal prisiliti muslimanske migrante na belorusko-poljski meji
Nadaljnja zaskrbljenost je bila možnost razkritja zaupne korespondence EU in Nata ruskim obveščevalnim službam, če bi ta prišla v roke Putinista, kot je Orbán. Orbánov režim je leta 2013 začel dovoljevati, da so tujci za 300.000 evrov kupovali "obveznice za prebivanje". Te so nato omogočile nakup enega od madžarskih "zlatih vizumov" za dodatnih 60.000 evrov za vstop v schengensko območje EU. Program bi agentom ruske zunanje obveščevalne službe domnevno omogočil, da bi pridobili krinko tuje države za vstop v EU. Program je začel veljati leta 2013 in se končal štiri leta pozneje šele po ugovorih EU, vendar ne prej, ko so podjetja, tesno povezana z Orbánovo stranko Fidesz, zaslužila približno 41 milijonov evrov. Budimpešta je sicer očitno postala regionalno logistično središče za ruske obveščevalne dejavnosti, madžarska nacionalna varnostna agencija pa očitno ni preveč zaskrbljena zaradi dokazov o ruskem vdoru v njeno lastno zunanje ministrstvo od leta 2012.
Kaj pa reči o tem, kje se je Madžarska znašla po 13 zaporednih letih avtoritarne vladavine pod Orbánovim režimom? Po podatkih Transparency International naj bi imela Madžarska zdaj najslabši rekord korupcije v EU. Ni presenetljivo, da je Rusija, znana po odsotnosti odgovornosti vlade, uvrščena še vedno precej slabše od Madžarske, saj ima enega najnižjih rezultatov v vzhodni Evropi. Orbánove ustavne spremembe iz leta 2011 so centralizirale izvršilno oblast, oslabile ustavno sodišče in zmanjšale njegovo avtoriteto nad vladno vejo oblasti, omejile državljanske svoboščine, omejile svobodo govora in zlasti zatrle neodvisni tisk.
Zastrašujoč primer avtoritarnega vodenja se je pokazal v slabem upravljanju pandemije COVID-19, ko je Orbán, potem ko je problem sprva ignoriral, zaradi pomanjkanja preglednosti spodkopal ustrezen postopek spremljanja širjenja bolezni. S tem je oviral sposobnost presoje učinkovitosti zdravstvenih regulativnih zahtev in zmogljivosti zdravstvenih virov, potrebnih za spopadanje z naraščajočo krizo. Nato mu je uspelo izkoristiti situacijo , da je kot tretjo osebo rekrutiral dolgoletnega prijatelja in nekdanjega monterja plinskih in vodovodnih cevi Lorinca Mészárosa, da prevzame odgovornost za naročilo ventilatorjev, testnih kompletov in strojev za izdelavo mask iz Kitajske, ki bi podprli prizadevanja za boj proti pandemiji. Stranka Fidesz je poročala o stroških za te potrebščine v višini 210 milijonov forintov (684.000 USD), medtem ko sosednje države so uspele plačati le protivrednost 21 milijonov forintov, pri čemer so kupile od istega vira. To se je zgodilo v kontekstu tega, da je EU Madžarski med pandemijo zagotovila znatna sredstva za podporo njenemu gospodarstvu in potrebne nakupe, ki so bili potrebni za boj proti njej.
Problem je še poslabšalo dejstvo, da je bilo testiranje na COVID obvezno izvajati le, če so bili klinični znaki že nedvomni, kar je preprečilo resnično oceno dejanskega števila okuženih in nadaljevalo širjenje bolezni. Medtem ko je Center za nadzor bolezni (CDC) ocenil, da bo umrlo le 0,5 % do 1 % okuženih, so madžarske poročane številke zdaj kazale, da umira od 5 % do 50 % okuženih. Ko se je pandemija zdela večja grožnja, kot se je dejansko zgodilo, je Orbánov parlament, ki ga nadzoruje Fidesz, glasoval za sprejetje zakonodaje, ki bi mu omogočila vladanje z odloki. Tako kot Putinu je bila pandemija videti kot lahka pot do nadaljnje utrditve oblasti. To je Orbánu dalo pooblastilo, da začasno ustavi parlament, če se mu zdi potrebno, in da zapre vsakogar, ki širi informacije, ki jih režim šteje za lažne. Poleg tega je Orbánu omogočilo uvedbo omejitev glede azila, vmešavanje v neodvisne medije, diskriminacijo skupnosti LGBTQ in spodkopavanje pravic žensk. Dva in pol meseca pozneje je bil sprejet nov zakon, ki je odpravil izredne razmere, hkrati pa je vladi omogočil, da ponovno uvede oblast z odlokom, kadar koli razglasi izredne razmere v javnem zdravju. Nejasnost zakonodaje je seveda povečala možnost prekoračitve pooblastil in zlorabe oblasti vlade.
Ker se je število primerov COVID-a, kar bi bilo pričakovati ob odsotnosti ustreznega spremljanja pandemije, je Orbán septembra 2020 zaprl madžarske meje, pri čemer je kot vzrok navedel tujo kontaminacijo, namesto da bi priznal lastno slabo upravljanje razmer. S tem je zadušil turistično industrijo , ki je še posebej koristila Budimpešti, in sicer iz malo razloga, razen da bi morda kaznoval njenega župana Gergelyja Karacsonyja. Leta 2019 je Karacsony nepričakovano premagal aktualnega politika Fidesza v županski tekmi in s tem premagal metode, ki jih je Fidesz običajno uporabljal za zagotavljanje svojega nadaljnjega vpliva na prestolnico. Zaprtje meje je prav tako služilo Orbánovi želji, da bi ponovno omejil azil za tujce na Madžarskem, s čimer bi ponovno kršil pravno državo, ki jo je vzpostavila EU.
Orbánov načrt za povečanje vladnega nadzora nad gospodarstvom je vključeval znatno nacionalizacijo bančnega sektorja, kar je povečalo tveganje politično vplivanih praks posojanja v korist vladajoče stranke. Takšne ureditve običajno spregledajo ustrezne regulativne postopke, ki vodijo v očitno in stalno korupcijo. EU je vložila znatna sredstva v oživitev umirajočih gospodarstev vzhodnoevropskih držav, da bi ustvarila samoodrživa podjetja, ki so sposobna konkurirati regionalno in globalno. Žal je ta prizadevanja odprla priložnosti za koruptiven režim, kot je Orbánov, da preusmeri denar za izboljšanje lastnega položaja in položaja svojih posameznih članov in zvestih privržencev, namesto da bi si zagotovil smiselno nadaljnjo rast znotraj države. Takšen je bil primer Orbánove Madžarske, kjer je skoraj 70 % rasti BDP prišlo iz sredstev EU.
Režim je še posebej izkoriščal infrastrukturne projekte, pri čemer je napihoval cene materialov in plač delavcev, da bi EU ogoljufal za 30 % do 40 % prejetega denarja. Ponovno se kot srečni upravičenec. Nekdanji monter cevi se je preobrazil v lastnika gradbenega podjetja in med letoma 2010 in 2017 pridobil pravice do 486 milijard forintov (2,43 milijarde ameriških dolarjev) javnih naročil , od katerih jih je 83 % prišlo iz EU.
Pomembno leto v Mészárosovem bogastvu je bilo leto 2018, ko je bilo oddanih več kot 245 milijard forintov (906 milijonov USD) pogodb, od katerih jih je več kot 90 % financirala EU. Za lažjo predstavo bi pričakovali, da bodo večji in veliko bolj izkušeni izvajalci v zahodni Evropi z enakimi možnostmi zaslužili ekvivalent 300 milijonov forintov. Z letno plačo v desetletju, ki je znašala 30 milijard forintov (84 milijonov USD), je Mészáros postal eden dveh najbogatejših mož na Madžarskem. Podjetje v lasti njegovih potomcev je prav tako prejelo pogodbe za projekte javne infrastrukture, enega brez razpisa nogometne fundacije, ki jo vodi sam Mészáros. Sicer pa je podjetje doseglo izjemen, nekateri bi rekli nenaraven, uspeh pri zmagovanju na javnih razpisih visoke vrednosti, pri čemer je dnevno ustvarilo dobiček v višini več kot 3000 evrov.
Orbánov zet István Tiborcz, solastnik podjetja, specializiranega za tehnologijo ulične razsvetljave (Elios Innovativ Zrt), je bil leta 2016 predmet preiskave Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) zaradi številnih nepravilnosti in »navzkrižja interesov« pri pogodbah za 35 projektov javne razsvetljave, ki jih je financirala EU. Več teh projektov, dodeljenih med letoma 2011 in 2015, je imelo le enega ponudnika, ponudbe pa so bile videti urejene tako, da je podjetju omogočilo zmago. EU je nadaljevala preiskavo, potem ko je Madžarska sama opustila preiskavo kljub poročilu OLAF, ki je vsebovalo močne dokaze o »goljufivih nepravilnostih« v zvezi z zlorabo sredstev EU.

Nihče si ne zasluži več splošne obsodbe, še bolj kazenskega pregona, kot Vladimir Putin. Več članov njegovega režima, vključno z rusko vojsko, dejanskimi kršitelji vojnih konvencij in storilci grozodejstev v Ukrajini in Siriji, si zasluži podobno obračunavanje, kot ga je izvedlo Mednarodno vojaško sodišče na nürnberških procesih v letih 1945–1946. Poleg Rusije se tudi tiste države, ki so zdaj pod dejanskim avtoritarnim vodstvom in so se združile v podporo Putinovemu podvigu, dokazujejo kot podobne s svojim vedenjem doma in s svojimi geopolitičnimi dejanji. Enako pomenljiva je privlačnost nekaterih populističnih gibanj drugod, vključno z ZDA, Kanado in Evropo, ki so se navdušila nad atributi avtoritarne vladavine. Njihovi argumenti ustvarjajo iluzijo, da ima vsemogočna centralna izvršilna oblast večjo sposobnost zagotavljanja rešitev za skupne družbene težave z večjo in bolj takojšnjo učinkovitostjo. Nekaj od tega je morda res, zagotovo pa ne vse, in pot naprej le redko obeta dobro za to družbo in njen narod.

Boljševiška Rusija se je v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja spustila v svojo popačeno različico komunistične vladavine, podlegla pa je stalinistični diktaturi in se pod sovjetsko oblastjo ni odrezala veliko bolje vse do neizogibnega razpada Sovjetske zveze leta 1991. Zaslepljenost s komunizmom je postala očitna ne le na Kitajskem, temveč po vsem Zahodu, vključno z ZDA, kjer je Walter Duranty iz New York Timesa poročal o Stalinovi zgodbi o uspehu, medtem ko je sovjetsko vladajoča Ukrajina v letih 1932–1933 utrpela lakoto, ki je pod njegovim vodstvom ubila milijone ljudi. In tako se je zdelo z italijanskim Benitom Mussolinijem in njegovimi fašističnimi privrženci v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je sprva prinesel spremembe, za katere se je zdelo, da zagotavljajo tisto, kar so obljubljali populistični sentimenti. Italija se je nato znašla v povezavi z nacistično Nemčijo in stopila v brezno druge svetovne vojne. Njegova maščevanje je sledila z javno usmrtitvijo Mussolinija leta 1945. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je Nemčijo pretresalo tudi nacionalistično populistično gibanje, ki je širilo družbene težave, za katere se je zdelo, da imajo v Hitlerjevi nacistični doktrini že pripravljeno rešitev. Podobno je nacistična ideologija sprožila gibanja v ZDA in Veliki Britaniji, kar je dalo zagon ideji, da avtoritarni ideali obljubljajo boljše rezultate od tistih, ki jih je posamezna država v svojem trenutnem stanju zagotavljala.
Sto let je minilo od začetkov prej omenjenih nesrečnih političnih gibanj in prišli smo do še ene vojne v Evropi, ki jo je zagrešil še en ruski avtoritarni vladar, ki je bil produkt prejšnje sovjetske zlonamernosti. Za temi režimi, ki so predolgo na oblasti, sledijo sovražna retorika, korupcija, dezinformacije, izdaja, sovražnost in smrt, dovolj, da zadržijo obljubo boljšega življenja za generacije, ki sledijo. Viktor Orbánova želja, da bi se igral z Zahodom, hkrati pa se postavil na stran Vzhoda, je vse preveč očitna in bo njegov narod prisilila v odvisnost od še bolj koruptivnega ruskega režima, ki na koncu ne bo maral za njegovo blaginjo.
Avtorske pravice @Kost Elisevich, dr. med., dr. sc. 2024. Vse pravice pridržane. Vsaka nezakonita reprodukcija te vsebine bo povzročila takojšnje pravne ukrepe.