Prefrontalno področje človeških možganov mu zagotavlja sposobnost presoje, vpogleda, sklepanja in načrtovanja. Zahteva obsežne povezave z asociacijskimi področji možganske skorje, razporejenimi po možganih, ki interpretirajo informacije, ki jih zberejo naši čuti, na način, ki ga je mogoče razumeti na podlagi preteklih izkušenj. Ta slednja področja so v veliki meri tisto, kar je skozi tisočletja povzročilo velikost človeških možganov v njihovi sedanji obliki. Kar pa ustvarja nianse človeške interakcije in kar bo spremenljivo orkestriralo končni odziv na situacijske dogodke v naših človeških zadevah, je povezava, ki si jo prefrontalno področje deli z limbičnim omrežjem. Slednja entiteta seveda posreduje spomin in čustva ter nas tako spominja na naše odnose z drugimi, naše užitke in težave ter oblikuje naše pristranskosti. Ta vezje je osnova našega intelekta in ustvarjalnosti; nekateri bi rekli, da je to način in kraj, kjer Božansko vstopi v nas, da bi nam dalo navdih in težnje, ki vodijo človeštvo. Prav tako je substrat, na katerem so naša dejanja urejali sovraštvo, prevara, izdaja in maščevanje. To je osnova za to, kako si predstavljamo prevaro in vodimo druge k storitvi grozodejstev z groteskno zmotnimi predstavami o superiornosti nad tistimi, ki jih imamo za manj vredne, in k racionalizaciji kriminalnega vedenja s propagando, ki razčlovečuje našega bližnjega.
Če živimo v družbi, v kateri namerno omejevanje svobodnega podjetništva v daljšem obdobju omogoča centralizirani oblasti ustvarjanje različnih dojemanj realnosti, ali se pri tem spremeni um tako prevaranta kot prevarjenega? Ali se narava posredovanja vedenja v osrednjem živčnem sistemu nekaterih posameznikov sčasoma dejansko spreminja? Ustvarjanje lažnih pripovedi, izkrivljanje politične realnosti, indoktrinacija tistih, ki so dovzetni za določene pristranskosti, in širjenje takšnih dejavnosti prek družbenih medijev služijo namenu preusmerjanja čustev stran od legitimnega in častnega namena. Namesto tega jih usmerjajo k doseganju ciljev redkih, ki so ustvarili izkrivljanja in ki se na koncu izkažejo za nepredstavljive voditelje. To je stvar avtoritarizma, saj je redko, zgodovinsko gledano in očitno še bolj v današnjem času, videti, da takšno vodstvo vodi narod do izida, ki se ocenjuje kot vreden zaradi izgub, ki jih je utrpel, sramu, ki jo je podedoval, in krivde, za katero mora na koncu plačati.

To je prizor, ki se je odvijal za Rusijo med njeno invazijo na Ukrajino. Priča je znanim elementom tega, kar smo začeli dojemati kot najhujše od človeštva – neselektivno uničevanje mest, množične usmrtitve, ugrabitve otrok, razseljevanje milijonov civilistov, posilstva, prisilna prostitucija in mučenje, kar je pred kratkim poudarila brutalnost obglavljanja zapornikov. Gola resnica, ki je podlaga za to rusko invazijo, je, da je popolnoma neupravičena. Obtožbe Rusije, da se Severnoatlantski pakt (NATO) približuje njeni meji in ogroža njeno varnost z novačenjem narodov v svoj krog, se zdijo še posebej neresnične, če upoštevamo perspektivo narodov, ki ležijo na tej meji. Predolgo so trpeli zaradi zatiranja pod vplivom Rusije v sferi oblasti njenega komunističnega režima v 20.stoletju . NATO ni potreboval nobene prisile, da je te narode sprejel v svoje ozemlje, saj so iskali zaščito. Vsak narod je imel v mislih svojo varnost in ni imel nobenih teženj po podoživljanju desetletij represivnega upravljanja, ki ga je povzročil slabo zasnovan sistem centralizirane oblasti v Moskvi. Zaradi obnovljene grožnje avtoritarne Rusije, ki jo kažejo njena dejanja v Ukrajini, sta ji sledili tako Švedska kot Finska z natanko enakimi predstavami o lastni varnosti.
Zamisel, da je Ukrajina zdaj narod pod vplivom nacističnega režima, ki ga vodi predsednik judovskega rodu, in v katerem živi vse večje judovsko prebivalstvo, ki mirno živi skupaj z Ukrajinci, bi se zdela kot scenarij za komedijo, če ne bi bila pravzaprav še ena taktika za rekrutiranje čustev ruskega ljudstva za drug namen. Iluzije o nacistih na ruski meji služijo kot opomin na njeno »veliko domovinsko vojno«, ki se je bojevala za osvoboditev izpod nacistične okupacije med drugo svetovno vojno, in tako postanejo refleksiven poziv k dejanju, osvobojen bremena preverjanja njegove resničnosti. Vladimir Putin je prepletel oživljeno idejo o nacionalni imperialistični upravičenosti z globoko zakoreninjenim duhovnim čustvom ruskega krščanskega pravoslavja, izkopanim iz desetletij sovjetske represije, da bi ustvaril novo vnetljivo vrsto ruskega šovinizma. Zdaj je preprosto zasipati prebivalstvo z neverjetnimi scenariji grozečih nacistov in začeti vojaško kampanjo za ponovno potrditev ustreznega mesta Rusije v zgodovini.

Ironija v vsem tem se osredotoča na ruski vrtinec desničarskega ekstremizma z njegovim neonacističnim in belim supremacističnim aktivizmom, ki je očiten že več kot desetletje in ga spodbuja Putin. Wagnerjeva skupina, paravojaška plačanska organizacija, je bila v službi Putinovega režima in je izvajala misije v Afriki, Južni in Srednji Ameriki, Siriji in najbolj vidno v Ukrajini, kjer je leta 2014 sodelovala pri zavzetju Krima. Tako ona kot Rusko imperialno gibanje (RIM), ki je že označeno kot teroristična organizacija, imata v Rusiji na voljo prostore za usposabljanje in sredstva za izvajanje svojih dejavnosti z velikodušnim financiranjem subjektov, tesno povezanih z režimom.
Vladimir Putin, nekdanji častnik KGB in poznavalec vpliva dezinformacij na tiste, ki so dovzetni za takšna sporočila v Rusiji in drugod, je uspel izvesti kampanjo, s katero je prepričal nevedne med nami, da so njegova dejanja resnično upravičena. Kar zadeva samo Rusijo, je naloga lažja, ko se javno nestrinjanje sreča z zaporom, ko dobro znani aparat državne varnosti utiša vse subjekte, ki nasprotujejo režimu, in ko je pristno novinarstvo odpravljeno, le državni mediji pa lahko posredujejo umetno resničnost, ki jo kurira režim. Za globalno občinstvo zunaj Rusije se Putin loteva pripovedi, ki izkrivlja zgodovino, tako kot prepisuje rusko preteklost kot povezano z izvorom Ukrajine,seveda brez omembe Ukrajine. To je nato podlaga za njegov argument, da Ukrajina sploh ni ločena entiteta, temveč je bila vedno le opomba v zgodovinskem razvoju same Rusije; kar pomeni, da si zdaj vrača ozemlje, ki je vedno pripadalo Rusiji.
V še enem izjemnem podvigu gaslightinga, ki je zdaj namenjen diskreditaciji Zahoda, se je Putin vrnil k zgodovini izvorov druge svetovne vojne, da bi preusmeril pozornost stran od ruskega sodelovanja z nacistično Nemčijo leta 1939 in njihovega usklajenega napada na Poljsko, ki je dejansko sprožil vojno. Namesto tega, kot nas Putin želi prepričati, je bil Zahod, natančneje Francija in Velika Britanija, tisti, ki je Rusijo prisilil v zavezništvo, ki je bilo dokončno sklenjeno s paktom o nenapadanju Molotov-Ribbentrop. Za Putina je bilo vse to povezano z odločitvijo Velike Britanije in Francije, da se izogneta zavezništvu s Stalinovo Rusijo, da bi ustvarili koalicijo proti Nemčiji. V resnici je bilo njihovo oklevanje bolj povezano s Stalinovimi predhodno izraženimi nameni , da spodkoplje kapitalistične vlade Evrope in prepozna negativne elemente v svojem režimu, da bi uničil tiste, ki bi poskušali ustaviti širjenje komunizma. Po Stalinovih besedah: »Neusmiljeno bomo iztrebili vsakogar, ki v dejanjih ali mislih ogroža enotnost socialistične države.« Putin ni veliko podrobneje pojasnil narave ruskega »pakta o nenapadanju«, podpisanega z Nemčijo, zlasti zakaj je zahteval rusko invazijo na Poljsko z vzhoda; zakaj se je čutila prisiljeno izvesti pokol 22.000 poljskih vojaških častnikov, vladnih uradnikov, politikov, akademikov in duhovnikov v Katinskem gozdu; zakaj je okupirala baltske države; in zakaj se je odločila za napad na Finsko. Slednji fiasko je privedel do izključitve Sovjetske zveze iz Društva narodov, kar je precedens, ki bi ga Združeni narodi (ZN) lahko upoštevali pri trenutni ruski izdaji Ustanovne listine ZN z invazijo na Ukrajino. Navsezadnje ni šlo za to, da bi Velika Britanija in Francija pustili Rusijo na hladnem, temveč za Stalinovo lastno prepričanje, da bi bilo za Rusijo in za komunistični cilj najbolje, če bi se kapitalistični narodi Evrope medsebojno izčrpavali v vojni, medtem ko bi Rusija ostala zaščitena s paktom o nenapadanju z nacistično Nemčijo. Stalinu bi bilo potem lažje pospešiti sovjetski komunizem v praznino, ki bi jo ustvarila takšna vojna, in zavzeti celino z manjšimi stroški.

Putin je nato obtožil Poljsko, da spodbuja Zahod, naj se ne poveže s Sovjetsko Rusijo, čeprav je imel Zahod dovolj razlogov za takšno stališče. Ostro je ostro opozoril poljske voditelje tistega časa, da so pobegnili iz države in pustili svoje ljudi, da trpijo posledice skupne nacistično-ruske invazije. Izkazalo se je, da je poljska vlada ostala nedotaknjena, saj bi jo, če bi padla v roke ruskih sil, morda doletela enaka usoda kot njihove rojake v Katinskem gozdu. Ko so se nacisti leta 1941 končno obrnili proti ZSSR, je Stalin sam pobegnil pred invazijo v svojo zasebno dačo in tam ostal več kot teden dni, potem ko je svojim silam ukazal, naj ostanejo na svojem mestu, in pustil svoje ljudstvo z spoznanjem, da je njegova diplomacija propadla, brez kakršnih koli zagotovil o akcijskem načrtu. Že samo branje Hitlerjevega "Mein Kampfa" bi Stalinu moralo zagotoviti zadostno opozorilo, da njegov pakt o nenapadanju ne bo trajal, čeprav ni bil pozoren na druge voditelje, ki so ga opozarjali na isto grožnjo. Velik del ruske tragedije v vojni z nacistično Nemčijo je izhajal iz njene nepripravljenosti, pomanjkanja ustreznega vojaškega vodstva in grozljive vojaške taktike. V prvih desetih dneh nacistične invazije je bilo mrtvih 400.000 ruskih vojakov, prav toliko pa jih je bilo ujetih. Do konca vojne je Rusija utrpela 6,75 milijona vojaških in 7,2 milijona civilnih smrtnih žrtev, Ukrajina pa je kot del Sovjetske zveze utrpela 1,65 milijona vojaških in 5,2 milijona civilnih smrtnih žrtev. Nadaljnjih 14 milijonov sovjetskih vojakov je bilo ranjenih.

Rusija trdi, da je zmagala v drugi svetovni vojni s kampanjo, ki se je začela z zavzetjem Stalingrada, ki mu je sledil ponovni prevzem njenega ozemlja, ki ga je zavzela Nemčija. Velik del slednjega je bil posledica Stalinove hude nesposobnosti kot voditelja, ki se je pokazala že veliko pred vojno z uvedbo velikega terorja (1936–1938), kot je postal znan. V njegovi paranoji zaradi zaznanih groženj znotraj lastnega režima je bilo ubitih ali kako drugače izginilo 22.705 vojaških častnikov; med njimi je bilo ustreljenih 80 od 101 najvišjih vojaških vodstvenih delavcev. Nadaljnjih približno 11.000 je bilo odpuščenih, tako da je Sovjetska zveza večinoma ostala v pristojnosti nižjih častnikov. Čeprav se v Rusiji malo govori o začetku severnoafriške in italijanske kampanje junija 1940 in invazije zavezniških sil v Normandiji junija 1944 kot o možnih dejavnikih, ki so prispevali k zmagi v Evropi, bi večina zgodovinarjev priznala tudi velik vpliv slednjih dogodkov na konec konflikta.
Najbolj razkrivajoča v Putinovi kritiki Zahoda v zvezi z drugo svetovno vojno je njegovo pomanjkanje priznanja 11,3 milijarde ameriških dolarjev podpore, ki jo je Sovjetska zveza prejela prek zakona Združenih držav Amerike o posojilu in najemu. Ta vsota v današnji valuti znaša približno 180 milijard ameriških dolarjev. Ta prizadevanja so zagotovila znatne količine vojnega materiala in splošnega blaga za podporo Sovjetski zvezi v njenih vojnih prizadevanjih. Med njimi je bilo 13.000 tankov, 14.000 letal in 400.000 džipov in tovornjakov. Ironično je, da je bila obratna situacija leta 1939, ko je Rusija prvič sodelovala z nacistično Nemčijo, v kateri je delovala kot njen največji dobavitelj hrane, surovin in nafte, poleg tega pa je zagotavljala dostop do mednarodnega blaga, ki Nemčiji sicer zaradi omejenih ladijskih poti ni bilo na voljo.
Vendar Putin v svojem najnovejšem govoru 9. maja, v katerem je zaznamoval konec ruske "velike domovinske vojne", nadaljuje retorično "nacistično pripoved", pri čemer jo uporablja za zagovarjanje ideje, da se mora Rusija ponovno boriti proti podobnim nacističnim grožnjam v Ukrajini, in to enači z napredovanjem Nata na svojih mejah. Seveda nemško sodelovanje v zavezništvu NATO zdaj nekako olepšuje idejo, da sedanje okoliščine ponavljajo situacijo, ki se je odvijala pred več kot 80 leti. Ta ohlapna logika, izražena v hitrih verzih, ki prikrivajo precejšnje nedoslednosti, se zdi dovolj, da sproži zgrešeno domoljubno vnemo, ki jo zdaj podžiga sovraštvo. Če k temu dodamo še vgrajen občutek ruske upravičenosti, je oder pripravljen za ohranjanje potrebne podpore vojni.

Bo pa tako še naprej veljalo za mlajše, bolj obveščene generacije Rusov, ki so očitno bolj nagnjene k premisleku o predlagani pripovedi in drugačnemu sklepu? Leta 2022, v prvem letu ruske vojne v Ukrajini, je približno milijon Rusov, večinoma mladih, zapustilo svojo državo, saj so se zavedali, da se ne bodo imeli možnosti vrniti. Bo »nacistična pripoved«, ki se bo nekoč imenovana »posebna vojaška operacija« spremenila v »vojno«, za katero vsi drugi že potihoma sprejemajo, končno preživela svojo uporabnost, saj je preprosto preveč absurdna, da bi jo lahko vzdrževali? Bo boljša narava mlajšega človeka, ki jo določajo te zapletene nevronske mreže v človeškem umu, omogočila ponastavitev bilance stanja, da bi se tej nepotrebni grozi prinesel boljši konec?
Avtorske pravice @Kost Elisevich, dr. med., dr. sc. 2023. Vse pravice pridržane. Vsaka nezakonita reprodukcija te vsebine bo povzročila takojšnje pravne ukrepe.
En komentar k objavi “Ruska dezinformacija in neprijetnost resnice – 1941 in 2022”
Komentarji so zaprti.