Kaj posameznika sili, da razmišlja o tem, kaj je mogoče doseči pri vzpostavljanju miru, multilateralizma in stabilnosti v svetovni skupnosti, le da nato to platformo uporabi za polarizacijo svojega občinstva s propagando, ki si prizadeva ustvariti razdor z namenom uveljavljanja agende lastnega naroda? Diplomacija ni poslanstvo takšnih ljudi. Je bolj domena propagandistov, ki se ukvarjajo z izkrivljanjem resnice, odkritimi dezinformacijami in manipulacijo množičnih medijev, da bi spodbujali nesoglasja, zahtevali žrtve in obtoževali druge grozodejstev, ki so jih očitno zagrešili sami. Takšno vedenje ni praksa samo posameznih narodov, ampak si zasluži posebno pozornost v primeru Ruske federacije in njenega glavnega "diplomata" zaradi očitnih poskusov prevare, ki se redno izvajajo na svetovnem odru. Zdi se, da se ne zavedajo klovnovske norosti mnogih teh izjav, se prizadevanja še naprej izvajajo na enak način, kar pri nekaterih izzove smeh, pri drugih tiho nejevernost in tiho odobravanje podobno mislečih avtoritarnih režimov, ki si s podobnimi metodami prizadevajo doseči svoje želene rezultate.
Sergej Viktorovič Lavrov, 73-letni minister za zunanje zadeve Ruske federacije, zaseda sedanji položaj od leta 2004, pred tem pa je bil od leta 1994 do 2004 stalni predstavnik pri Združenih narodih (ZN). Izobraževal se je na Moskovskem državnem inštitutu za mednarodne odnose, diplomiral je leta 1972 in se zaposlil na zunanjem ministrstvu kot svetovalec in prevajalec na ruskem veleposlaništvu v Šrilanki, kjer je sčasoma postal ataše. Leta 1976 se je vrnil v Moskvo, kjer je delal v Oddelku za mednarodne ekonomske odnose Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), kjer je napredoval v čin drugega sekretarja in delal kot analitik, pri čemer se je seznanil z različnimi mednarodnimi organizacijami. Lavrov se je leta 1981 preselil v New York, kjer je postal višji svetovalec sovjetske misije pri ZN, in tam ostal do leta 1988, ko se je ponovno vrnil v Moskvo kot namestnik vodje Oddelka za mednarodne ekonomske odnose ZSSR.

Foto: lev radin
Med nemiri, ki so privedli do razpada ZSSR, je Lavrov leta 1990 prevzel mesto direktorja Mednarodne organizacije zunanjega ministrstva, nato pa je postal direktor Oddelka za mednarodne organizacije in globalna vprašanja v današnji Ruski sovjetski federativni socialistični republiki (RSFSR). RSFSR je postala prevladujoča entiteta v novi Skupnosti neodvisnih držav (SND), ki je bila obnovljena iz prejšnjih sovjetskih republik ZSSR v skladu z novim sporazumom, ki je bil vključen v protokole iz Alma-Ate iz leta 1991. Lavrov je prevzel nadzor nad človekovimi pravicami in mednarodnim kulturnim sodelovanjem za države SND. Leta 1992 se je povzpel na prestižni naziv izrednega in pooblaščenega veleposlanika v RSFSR in nadaljeval svoje delo v zunanjih zadevah, dokler se leta 1994 ni vrnil v OZN kot stalni predstavnik. Med svojim mandatom v OZN je od leta 1994 do 2004 večkrat deloval kot predsednik Varnostnega sveta v skladu z rotacijskim programom med stalnimi članicami.
Leta 2004 je Vladimir Putin imenoval Lavrova za ministra za zunanje zadeve. Na tem mestu so se mnenja o Lavrovu razlikovala od trdih, prefinjenih pogajalcev, kot jih je opisal Patrick Jackson v svoji knjigi »Profil: Putinov zunanji minister Lavrov«, do podpornikov Putinove odkrito agresivne zunanje politike in, bolj očitno, »bedakov«, kot jih je omenil Michael Isikoff in David Corn v svoji knjigi »Ruska ruleta: Notranja zgodba o Putinovi vojni proti Ameriki in izvolitvi Donalda Trumpa«. Lavrov je zagotovo pokazal sposobnost zavajanja, zamegljevanja in sodelovanja v narativih, ki spodbujajo dezinformacije in izkrivljanje resnice, kar je vse značilno za Putinov režim. To je bilo najbolj očitno v obdobju neposredno pred rusko invazijo na Ukrajino 24. februarja 2022, ko je odkrito zanikal kakršno koli namero o bližajoči se invaziji kljub vsem znakom, ki so govorili o nasprotnem. Ne glede na to, ali je bil neposredno seznanjen z načrti ali ne, se je treba vprašati, kako je zunanji minister RSFSR lahko spregledal, da množično kopičenje vojaških sil na ukrajinski meji ne bi bilo zaznano kot namerno, še posebej, ker je Krim že nezakonito priključila Rusija in so sporazumi iz Minska očitno propadli. In kakšen režim ne bi obvestil svojega zunanjega ministra o dejanju, ki je tako očitno kršilo mednarodne norme in državo postavilo v nasprotje z več sporazumi, ki jih je podpisala in ki so spoštovali suvereni status narodov? Je bila to torej slepa nevednost, nedostojna višjega diplomata, nojev poskus izogibanja ali prakticirana težnja režima, ki je tako zakoreninjen v ustaljenih prevarah in dezinformacijah, da mu ni več mar, kako je dojeman?
Potem ko je izvedel invazijo in si nakopal obsodbo večine držav v svetovni skupnosti zaradi tega in grozodejstev, ki so sledila, se Lavrov loteva naracije, ki jo je predstavil Putin, da se je Rusija podala v boj proti "nacističnemu" režimu. Do zdaj se le malo držav, če sploh katera, lahko pohvali z odsotnostjo desničarskega ultranacionalizma. Vendar pa je Rusija tista, ki v svojem Ruskem imperialnem gibanju. Slednje je spodbujalo širjenje ruskega vpliva v sosednje države in zagotavljalo usposabljanje belim supremacističnim in neonacističnim skupinam v Evropi z namenom spodbujanja družbene nestabilnosti. Ruska skupina Wagner, paravojaška plačanska organizacija, ne zaostaja veliko pri trditvi enakega statusa s svojo široko prisotnostjo v več državah in izvaja vojaške operacije v podporo avtoritarnim režimom ali uporniškim skupinam, ki si prizadevajo za prevzem oblasti. Njena prisotnost je služila ustvarjanju nestabilnosti in zagotavljanju ugodnih pogojev za pridobitev določenih virov ali strateškega ozemlja, ki bi koristili Rusiji in razširili njen globalni doseg.
Lavrov je v svoji nedavni vlogi predsednika Varnostnega sveta izkoristil priložnost, da je pozornost preusmeril stran od trenutnega kriminalnega ravnanja Rusije v Ukrajini in jo preusmeril na dobro obrabljeno retoriko žrtve, v kateri Zahod prikazuje, da vpliva na svet in spodbuja protiruska čustva. Le da zdaj združuje Rusijo z njenimi partnerskimi avtoritarnimi režimi ter svetom zunaj Združenih držav Amerike (ZDA) in Evropske unije (EU) v amalgam, ki naj bi predstavljal nov svetovni tematski red multilateralizma, ki bo nadomestil arogantni Zahod, kot ga vidi, in njegovo globalno prevlado. Pri tem mu ne uspe uskladiti koncepta nacionalne suverenosti, kot ga Rusija morda definira, s svojo trenutno neupravičeno invazijo na Ukrajino in kršitvami človekovih pravic v drugih državah Bližnjega vzhoda in Afrike. Lavrov pogled na svet se zdi v nasprotju z ruskim vedenjem na svetovnem odru in nas ponovno usmerja k njegovim resničnim namenom pri spodbujanju retorike, ki zdi, da združuje del sveta proti drugemu. To je znan vzorec, ki spominja na hladno vojno, v kateri so si prizadevali za aktivno delitev znotraj sveta, kar je vodilo le v stanje globalnega antagonizma.
Obtožbe se neizogibno osredotočajo na Organizacijo Severnoatlantske pogodbe (NATO) in EU, ki ju Lavrov vidi kot agresorja v trenutnem konfliktu v Ukrajini. Te se osredotočajo na Lavrovljev argument, da sta NATO in EU sklenila »strateško partnerstvo«, katerega navidezna narava je grožnja Rusiji, kot da bi želela reči, da se morata vzdržati nasprotovanja ruski odprti agresiji na sosednjo suvereno državo in še naprej sprejemati stanje, kot ga vidi samo Rusija. Lavrov napoveduje, da se bo »posebna vojaška operacija« v Ukrajini »končala le, če bomo opazili konec poskusov Zahoda, da bi uveljavil svojo hegemonijo«, pri čemer moramo domnevati, da se Rusija sama zgolj obnaša tako, da nima imperialističnih namenov in da so njene agresije v Ukrajini povsem upravičene. Lavrov poleg tega meni, da namerava zavezništvo NATO-EU v svojem prizadevanju za vzhodno širitev nadaljevati z napadom na Moldavijo , vendar ne omenja nobene vzpostavljene ruske vojaške prisotnosti v moldavski severovzhodni proruski enklavi Pridnestrje in nedavno odkritega ruskega načrtovanega državnega udara izvoljene prozahodne vlade.

V zgodnjih fazah vojne je Lavrov že prestopil mejo in s svojo nesramno izjavo, da Rusija v resnici »ni napadla Ukrajine«, pokazal svoje propagandne lastnosti, kar je še posebej surov komentar, saj so bili vojni zločini, ki jih je zagrešila ruska vojska, že dokazi in so jih mediji jasno dokumentirali. Ob takšnih komentarjih je za kakršno koli diplomacijo težko napredovati. Lavrovljev namen je bil torej določen. Njegova vloga ne bi bila vloga diplomata ali svetovalca za zunanjo politiko, temveč agent za dezinformacije, ki bi predstavljal gradivo brez podlage in odvračal pozornost od očitnih kršitev, ki jih je zagrešil njegov režim. Ruske dezinformacije so bile že dolgo pred rusko invazijo na Ukrajino prepoznane kot »resna nadnacionalna grožnja« po vsej Evropi. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki spremlja vprašanja nadzora nad orožjem, novinarskih svoboščin, poštenih volitev in človekovih pravic na svojem 57-članskem ozemlju, je dokumentirala kritike Rusije zaradi večkratnih zanikanj invazije 24. februarja 2022 in preganjanja lastnih novinarjev zaradi poročanja o realnosti razmer v Ukrajini. Kljub svoji nepazljivosti do resnice je Rusiji s svojim globalnim širjenjem propagande prek svojih informativnih kanalov RT in Sputnik News uspelo rekrutirati tuje medijske komentatorje, da bi promovirali svoj namen. To je še posebej koristno, kadar imajo ti komentatorji podobna stališča in propagando posredujejo na način, ki je njihovemu občinstvu znan, z običajnim elementom jeze, ki jo naredi bolj prepričljivo.
Tucker Carlsonse je med svojim delovanjem pri Fox News, ker ni imel dokazanega vpogleda v rusko vojno z Ukrajino ali njeno zgodovinsko ozadje, odločil, da bo zadevo komentiral in svojim gledalcem predstavil ključne elemente ruske propagande, kar je bil lahko le poskus odvrniti Američane od zanimanja. Seveda je Lavrov cenil njegov trud in je bil zelo užaljen zaradi Carlsonove nedavne odpovedi, zato jo je izkoristil kot priložnost, da je sprožil vprašanja o izgubi pomembnega glasu, ki je imel ugoden pogled na rusko vojno za ameriško potrošnjo. O okoliščinah Carlsonove odpovedi je bilo povedanega malo, zlasti o delu, kjer je bila pod vprašajem postavljena etika odgovornega radiodifuznega oddajanja, skupaj s poročili o nezaslišanem ravnanju znotraj mreže Fox News. Šele Carlsonova podpora iz tujine je dala relevantnost alternativni realnosti, v kateri se Lavrov odloči živeti.
Intervju, ki ga je Steve Rosenberg junija 2022 opravil z Lavrovom za British Broadcasting Corporation (BBC), ponuja nekaj vpogleda v to, kako se Lavrov spopada z vprašanji, ki izpodbijajo njegove predstave o realnosti. Ponovil je, da »nismo napadli Ukrajine«, ker »smo razglasili posebno vojaško operacijo« in »nismo imeli drugega načina, da Zahodu razložimo, da je vlečenje Ukrajine v NATO kaznivo dejanje«. Ko se soočimo s takimi odgovori, se je morda najbolje spomniti opomina Thomasa Painea: »Prepirati se z nekom, ki se je odpovedal uporabi razuma, je kot dajati zdravilo mrtvim.« To je morda prva točka, ki jo je treba razumeti, in sicer, da Lavrovu ni mar, ali ima razum vpliv na njegove izjave, dokler so izrečene določene želene besede in je potek podajanja dovolj gladek. V drugih primerih Lavrov preprosto ne odgovori na vprašanje, ampak poskuša preusmeriti pripoved, da ustreza njegovi lastni agendi, kljub več nekonsistentnim vnosom, ki iz tega izhajajo.

„Rosenberg: Preden se je Putin odločil, da napove začetek »posebne vojaške operacije«, kot jo imenuje, vas je vprašal za nasvet, ali je to dobra ideja?“Rosenberg: Preden se je Putin odločil, da napove začetek »posebne vojaške operacije«, kot jo imenuje, vas je vprašal za nasvet, ali je to dobra ideja?
Lavrov: Mehanizem odločanja obstaja v vsaki državi in v tem primeru je bil mehanizem v Ruski federaciji v celoti uveljavljen.
Rosenberg: Ampak te je vprašal za nasvet?
Lavrov: Še enkrat vam bom razložil. Nekaterih stvari ne povemo javno. Obstaja mehanizem za sprejemanje odločitev in ta mehanizem se je upošteval.
Rosenberg: Sprašujem vas, ker ste že 18 let minister za zunanje zadeve in je invazija na sosednjo suvereno državo "zunanja zadeva". Predsednik se verjetno zaveda, da bi to imelo resne mednarodne posledice, zato sem predvideval, da je vprašal za vaš nasvet.
Lavrov: Steven, ste zelo izkušen novinar. Poznate realnost Rusije in postsovjetske regije. Vaše vprašanje zveni, kot da želite odpovedati vse; "odpovedati kulturo". Vse, kar se je zgodilo pred 24. februarjem.
Rosenberg: Samo pojasniti želim vašo vlogo pri tem.
Lavrov: Osem let sta zunanje ministrstvo in obrambno ministrstvo skupaj z našimi obveščevalnimi službami pozivali k izvajanju Minskih sporazumov, ki jih je soglasno odobril Varnostni svet ZN. Osem let nam je uspelo prepričati Doneško in Luhansko ljudsko republiko, ki sta, kot se spomnite, leta 2014 v odgovor na neonacistični upor v Kijevu razglasili neodvisnost. Prepričali smo ju, da podpišeta Minske sporazume, ki so zagotavljali ozemeljsko celovitost in suverenost Ukrajine. Zdaj pa, ko Scholz pravi, da moramo Rusijo prisiliti, da doseže sporazum z Ukrajino, ki spoštuje ukrajinsko ozemeljsko celovitost in suverenost, se mi zdi, kot da je na drugem planetu, nekje v vesolju. Osem let smo si prizadevali za izvajanje teh sporazumov, ki so zagotavljali ozemeljsko celovitost ukrajinske države.«
Citirano iz intervjuja za BBC s Stevom Rosenbergom, vir je naveden zgoraj.

Lavrov ni nikoli odgovoril na vprašanje, ki so mu ga večkrat zastavili, a je končno predstavil točko, ki jo je nameraval utemeljiti med intervjujem, in sicer upravičiti invazijo. Toda zanašanje na Minske sporazume iz let 2014–2015 kot utemeljitev je daleč od predvidenega cilja. Kot je Wolfgang Sporrer s Hertie School of Government v Berlinu in nekdanji vodja oddelka za človeško dimenzijo OVSE v Kijevu, »Minski sporazumi niso odpravili temeljnega vzroka konflikta« med Rusijo in Ukrajino. Konflikt je bil dejansko povezan z izgubo nadzora Rusije nad ukrajinsko notranjo in zunanjo politiko ter nagnjenjem Ukrajine k Zahodu, njeno željo po vstopu v EU in razmisleku o sodelovanju z Natom. Tukaj pride do spoznanja, kar je Zbigniew Brzezinski, nekdanji ameriški svetovalec za nacionalno varnost, označil za bistvo zadeve: »Ni mogoče dovolj poudariti, da Rusija brez Ukrajine preneha biti imperij.« Za Putina je bilo to bistvo zadeve in ne ozemeljski spor v Donbasu, na katerega želi opozoriti Lavrov. Kar zadeva to ozemlje v vzhodni Ukrajini, je bila ruska podpora ruskemu separatističnemu gibanju v regiji že dolgo uveljavljena, skupina Wagnerjeva se je tam naselila že aprila 2014, še preden so se začele konference v Minsku. Določbe minskih sporazumov so bile preštevilne, sredstva za njihovo izvedbo pa niso bila natančno določena, zato je bilo malo verjetno, da bi bile "izvedbe", o katerih Lavrov obžaluje, učinkovito izvedene. Ruske čete niso bile umaknjene z ozemlja, posebni nadzorni misiji OVSE ni bil omogočen varen dostop, Rusijo pa so na njene obveznosti opomnili šele leta 2020. Putin je minske sporazume končno razglasil za neobstoječe in uradno priznal Ljudski republiki Doneck in Lugansk tik pred rusko invazijo na Ukrajino.

Obstajajo znaki, da Lavrovov sijaj upadel in da je njegov status v Putinovi orbiti prešel v zunajplanetarno domeno. Bizarni odgovori na vprašanja tujih novinarjev, ki so ga na svetovnem odru le spravili v zadrego, bi potrdili mnenje, da v režimu nima več velikega pomena, razen da je le še en glasnik njegove propagande. Zato v svoji trenutni vlogi zadostuje za vrednost, ki ji jo daje režim.
Lavrovu ni mogoče izkazati veliko sočutja, saj je glede na svojo zvestobo Putinu in potrebo po prevarah v zasebnem življenju osebno pridobil . Z ocenjenim neto premoženjem v višini 20 milijonov dolarjev in letno plačo v višini 1,5 milijona dolarjev je svoji hčerki večino mladosti zagotavljal življenje v ZDA. Tam je obiskovala šolo Manhattan School in univerzo Columbia, kjer je diplomirala iz politologije. Leta 2014 se je preselila v London, da bi začela svojo kariero v svetu umetnosti, preden se je poročila in se nazadnje ustalila v Moskvi. Njeno podobo je omadeževalo, ko so jo Združene države leta 2022 sankcionirale v okviru izvršilne odredbe, povezane z ekonomskimi kaznimi, ki so bile naložene ruskim uradnikom in njihovim sorodnikom, s katerimi so bile skrite finance. Številni umetniki so v znak protesta proti ruski invaziji na Ukrajino zapustili njeno podjetje Smart Art. Tudi njenega moža je EU sankcionirala zaradi vpletenosti v finančne sektorje, ki so koristili ruski vladi. Manj opazna, a precej sumljiva je bila Lavrova podpora domnevni ljubici v zadnjih dveh desetletjih, katere 21-letna hči je z gotovinskim plačilom v višini 4,4 milijona funtov, kar je leta 2016 v času transakcije znašalo približno 5,4 milijona ameriških dolarjev, lahko kupila luksuzno stanovanje v okrožju Kensington v zahodnem Londonu. Obiskovala je zasebni internat v Bristolu, diplomirala iz politične ekonomije na Univerzi Loughborough in na koncu magistrirala iz ekonomije in poslovne strategije na Imperial College London. Leta 2022 jo je britanska vlada sankcionirala zaradi korupcije, povezane s širšimi obtožbami o ruskih finančnih malverzacijah
Zdi se, da bo zgodovina z Lavrovom ravnala neprijazno in iz upravičenih razlogov. Kot agent ruskih zunanjih zadev v sovjetskem komunističnem režimu so bili njegovi nameni morda bolj takšni, kot so pričakovali v mednarodnih diplomatskih krogih. Prehodni kaos devetdesetih let prejšnjega stoletja po razpadu ZSSR ga je potopil v povsem drugo področje, zlasti s prihodom novega tisočletja. Putinova vlada s svojo strupeno mešanico nacionalizma, kriminalnih podvigov in verske vneme je s seboj prinesla novo perspektivo na staro temo ruskega imperializma, v katero pravna država ne spada. Smešne ideje o invaziji na neagresivno sosednjo suvereno državo, kot je Ukrajina, z namenom "samoobrambe", pri čemer se nejasno sklicujejo na 51. člen Ustanovne listine ZN kot opravičilo, so žalitev človeškega intelekta in nedostojne višjega diplomata. Edina grožnja Rusiji je bila ukrajinska želja po samoodločbi in sodelovanju z Zahodom, kar je nevzdržno za režim, ki se ni hotel izogniti svojemu zgodovinskemu občutku upravičenosti do novega svetovnega reda.
Kako diplomacija vpliva na takšno okolje? No, gospod Lavrov, ki ni več diplomat, mora spremeniti narativ s kritiziranjem »reda, ki temelji na pravilih«, za katerega meni, da je postavljen v skladu z zahodnimi standardi. Ti isti standardi, trdi, nalagajo »nelegitimne enostranske omejitve«, ki jih mora upoštevati preostali svet. Zahod si prizadeva izolirati od svetovne skupnosti tako, da ga demonizira zaradi njegove »izrazite neokolonialne usmerjenosti«, znane fraze, ki jo je sprejel. »Red, ki temelji na pravilih«, s katerim ima Lavrov očitno težave, se nanaša na vprašanje spoštovanja nacionalnih meja in obveznosti tistih držav, med njimi tudi Rusije, ki podpišejo sporazume, da jih dejansko spoštujejo. Ista pravila veljajo tudi za ravnanje držav, ki ne izvajajo genocida, in številnih grozodejstev, za katera je Rusija zdaj obtožena.
Zgodovina ne bo prijazna, gospod Lavrov.
Avtorske pravice @Kost Elisevich, dr. med., dr. sc. 2023. Vse pravice pridržane. Vsaka nezakonita reprodukcija te vsebine bo povzročila takojšnje pravne ukrepe.