Zgodovinsko napeti odnosi Poljske z Rusijo

Pogosto, ko pomislimo na vzhodno Evropo, Varšavski pakt ali preprosto na tiste države tik zahodno od stare Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), pride v ospredje Poljska. Odkar se je osvobodila verig svojega socialističnega obstoja v sovjetskem slogu in si povrnila pravi občutek samoodločbe, se je Poljska svetu predstavila na način, ki nakazuje, da je pripravljena prevzeti vodstvo. Govori in deluje pogumno ter narekuje svojo usodo.

Najprej je bilo v šestem stoletju prepoznano kot ozemlje znotraj slovanskega etnolingvističnega jedra Evrope kot združitev slovanskih plemen, nato pa se je v 10.stoletju To je sovpadalo s podobnim razvojem sosednje države, Kijevske Rusije, v današnji osrednji Ukrajini, kjer so se Vikingi naselili ob reki Dneper. Tam so premagali in se pomešali z lokalnimi slovanskimi plemeni in ostanki nomadskih azijskih ljudstev, da bi na koncu določili izvor tega, kar je kasneje postalo Ukrajina, ki je leta 988 sprejela krščanstvo.

Dinastija Piastov, ki izvira iz vzpona Mieska I., se šteje za uradno ustanovitev Poljske na dan, ko je leta 966 sprejela krščanstvo. Dinastija se je končala s smrtjo Kazimirja Velikega leta 1370, ko je krona padla na glavo Ludvika I., ogrskega kralja in sina Kazimirjeve sestre Elizabete, ki se je poročila z anžuvinskim kraljem Ogrske, Karlom I. Ludvikova hči Jadviga je bila po Ludvikovi smrti nazadnje izbrana za naslednico poljskega prestola, kot je bila želja poljskih plemičev tistega časa. Jadvigina poroka leta 1386 z Jogailo, velikim litovskim vojvodo, ki je kasneje postal Jagelo Poljski, je privedla do ustanovitve močne unije Poljske in Litve. Ta zveza je sčasoma postala Poljsko-litovska država (1648–1764), ena največjih evropskih držav od 16.do 17.stoletja , ki je obsegala 400.000 kvadratnih milj, vključno z večino ozemlja današnje Ukrajine.

Številne vojne, vključno s konflikti s kozaškim Hetmanatom v Ukrajini, Švedsko ter z Osmanskim in Ruskim cesarstvom, so izčrpale njeno moč in na koncu uničile gospodarstvo Skupnosti narodov. Vzhodnoukrajinska ozemlja so bila najprej izgubljena v korist Ruskega cesarstva. Pojavili so se notranji konflikti znotraj Poljske, ki je bila takrat prevladujoča entiteta v Skupnosti narodov, kar je vodilo do oslabitve vodstva. Ruske sile so postopoma zavzele velik del preostalega ozemlja na vzhodu, medtem ko so jih srednjeevropske sile ogrožale z drugih smeri. Med letoma 1772 in 1795 je bila deležna treh ločitev, ki so jih sprožile njene sosede, Kraljevina Prusija ter Avstro-Ogrsko in Rusko cesarstvo. To je za naslednjih 123 let dejansko odpravilo suvereni status Poljske in Litve.

Kljub delitvi se je poljski nacionalizem še naprej manifestiral z več vstajami v 19.stoletju . Najbolj opazen primer tega kljubovanja je bila udeležba približno 100.000 poljskih vojakov v Napoleonovi invaziji na Rusijo leta 1812. Manj kot dve desetletji pozneje je bil zatrt še en upor (1830–1831) proti ruskemu imperializmu, sledil pa je diktatorski ruski režim pod novo ustanovljenim ruskim podkraljem Ivanom Paskevičem, ki je vladal od leta 1832 do 1856. Še en neuspešen upor je izbruhnil med prusko delitvijo leta 1848 in nato še enkrat leta 1863 med rusko delitvijo, kar je povzročilo še strožji ruski nadzor. Večji del ruske revolucije leta 1905 se je dejansko zgodil med rusko poljsko delitvijo z obsežno stavko, ki jo je povzročilo predvsem poslabšanje gospodarskih razmer v cesarstvu in je sovpadala z obnovljenimi pozivi k neodvisnosti Poljske. Do leta 1907 so bili nemiri zadušeni, vendar so se na Balkanu pojavili novi konflikti, ki so končno privedli do izida, ki so si ga Poljaki dolgo želeli.

Prva svetovna vojna je povzročila poraz Nemčije in propad Avstro-Ogrske in Ruskega imperija ter s tem ponovno vzpostavitev Poljske kot neodvisne republike leta 1918. V zgodnjih fazah prve svetovne vojne je poljski nacionalist Jozef Pilsudski (1867–1935) pravilno predvidel poraz sil osrednje osi in propad Ruskega imperija, tistih entitet, ki so Poljski več kot stoletje prej odvzele suverenost. Organiziral je poljsko vojaško silo, Poljske legije, posebej za nasprotovanje ruskim silam na vzhodni fronti in zagotovil Veliki Britaniji in Franciji, da se Poljaki ne bodo spopadli z njunimi silami. Kljub kratkemu obstoju med prvo svetovno vojno so legije postale del mitologije v zgodbi o ustanovitvi sodobne Poljske.

Konflikt z Rusijo se je nadaljeval tudi po prvi svetovni vojni v poljsko-sovjetski vojni (1919–1921) zaradi ozemeljskih sporov vzdolž vzhodne meje Poljske. Vladimir Lenin (1870–1924), boljševiški voditelj, ki si je v tistem času prizadeval za strmoglavljenje začasne ruske vlade, je imel prav tako kvaziimperialistične načrte, da bi pomagal mednarodnim komunističnim prizadevanjem pri prehitevanju drugih evropskih vlad kot del širšega mednarodnega gibanja. V tej okoliščini je neodvisno Poljsko videl kot oviro. Ko so ruske sile leta 1919 v svojem prodoru proti zahodu prehitele današnjo Litvo in Belorusijo, so poljske sile uspele nadzorovati vzhodno Galicijo v današnji Ukrajini. Leta 1920 so Poljaki v zavezništvu z ukrajinskimi silami pod vodstvom nacionalista Simona Petljure sprožili vzhodno ofenzivo, ki je zavzela Kijev, vendar je ruska protiofenziva zavezništvo potisnila nazaj na poljsko ozemlje. Nadaljnje rusko napredovanje pa ni uspelo in razglašeno je bilo premirje, kar je privedlo do miru v Rigi leta 1921, ki je določil vzhodno mejo Poljske in je trajal do sovjetske invazije na Poljsko leta 1939 na začetku druge svetovne vojne. Po ustanovitvi Druge poljske republike (1918–1939) je Pilsudski postal državni poglavar (1918–1922) in nato minister za vojaške zadeve (1926) do svoje smrti leta 1935. Bil je prvi od mnogih pogumnih Poljakov v 20.stoletju , ki so pustili svoj pečat na poljski samoodločbi.

Posledice druge svetovne vojne so za Poljsko prinesle spoznanje, da bo skupaj z obema drugima vzhodnoevropskima in baltskima sosednjima državama ujeta za železno zaveso, ki se je, kot je dejal Winston Churchill, raztezala od poljskega mesta Szczecin ob Baltskem morju do Trsta v severovzhodni Italiji ob Jadranskem morju. V naslednjih 46 letih, od 1945 do 1991, ni bila le podvržena političnemu vplivu Moskve, temveč se je do leta 1952 preoblikovala v komunistično državo, kot je to zahtevala Sovjetska Rusija v tem novem svetovnem redu. Kot taka je utrpela posledice prevzema državnega gospodarstva, ki je temeljilo na sovjetskem modelu, kar je značilno vodilo do omejene rasti, državnega primanjkljaja in uničujoče inflacije. Prehod na tržno gospodarstvo po razpadu ZSSR leta 1991 je Poljsko popeljal skozi desetletje dolg boj, v katerem se je njen bruto nacionalni proizvod (BDP) končno dvignil na primeren svetovni standard, sistem privatizacije večjih podjetij pa je dozorel do točke, ko je do leta 2012 zasebni sektor obvladoval več kot 80 % BDP.

Toda sovjetska represija se je začela že precej pred koncem druge svetovne vojne z rusko invazijo na Poljsko 17. septembra 1939 v skladu s sporazumom med njo in nacistično Nemčijo v paktu Molotov-Ribbentrop, podpisanem 23. avgusta 1939. Takrat je Stalin sklepal, da bo invazija nacistične Nemčije na Poljsko Anglijo in Francijo pripeljala v vojno z Nemčijo, medtem ko bo Rusija ostala zaščitena v skladu z novim sporazumom z nacisti. Napovedal je, da bo naraščajoča kriza vojaško izčrpala kapitalistične države, dokler ne bo Sovjetska Rusija lahko s svojo različico komunizma prehitela velik del Evrope. Sovjetske vojske so zavzele 50 % takratne Poljske, ki je vključevala dele današnje zahodne Belorusije in Ukrajine. Zato etnična sestava skoraj 14 milijonov ljudi, ki so zasedali to ozemlje, 38 % Poljakov, 37 % Ukrajincev in 14,5 % Belorusov. V naslednjih skoraj dveh letih sta nacistični Gestapo in ruska tajna policija NKVD (prev. Ljudski komisariat za notranje zadeve) usklajevala načrte za brutalno zatiranje poljskega upora.

Iste jeseni 1939 je Sovjetska Rusija z izsiljevalskimi taktikami prisilila baltske države Estonijo, Latvijo in Litvo, da so podpisale "pakte o medsebojni pomoči", ki so ji omogočili vzpostavitev vojaških oporišč na njihovih ozemljih. Obtožbe teh držav o zaroti proti Sovjetski Rusiji so privedle do popolne invazije, ki ji je sledila namestitev lutkovnih komunističnih režimov. Slednji so nato poskušali postati del ZSSR kot končni rezultat dobro izvedenega načrta Moskve, da bi prevzela sosednje države in jih vključila v ZSSR, načrt, ki je znan po današnji taktiki v Ukrajini. Predsednika Estonije in Latvije sta bila zaprta in sta na koncu umrla v Sibiriji. Začeli so se množični deportacije "državnih sovražnikov", da bi začeli proces denacionalizacije in izkoreninjenja kulture in jezika, značilen za programe rusifikacije, ki so se izvajali drugod.

Na Poljskem so sovjetske sile in NKVD (sovjetska tajna policija) zaprle 250.000 poljskih borcev v sovjetskih gulagih, kjer so mnogi umrli zaradi pomanjkanja. Vojaške častnike so preprosto umorili, kot v zloglasnem pokolu v Katinskem gozdu, kjer je bilo usmrčenih približno 22.000 ljudi, vključno s približno 14.500 častniki, vladnimi uradniki, akademiki in strokovnjaki. Ironično je, da so incident in kraj grozodejstva odkrili nacisti po invaziji na vzhodno Evropo in ZSSR. To niso izgubljali časa in razkrili mednarodni skupnosti, vendar podrobna preiskava ni bila sprožena, dokler Predstavniški dom Združenih držav Amerike ni leta 1951 ustanovil Maddenove komisije. Slednja je ugotovila, da je bil NKVD dejansko odgovoren za usmrtitve. Ugotovitve je Obamova administracija objavila javnosti leta 2011.

Za Sovjete je bil vsak odpor interpretiran kot »kontrarevolucionaren«, kot da bi njihova ideologija zdaj veljala za neločljivo povezano z okupiranim narodom in njegovo novo ustanovljeno vlado. To je NKVD omogočilo, da je še naprej aretiral poljsko inteligenco, vključno z javnimi uslužbenci, duhovniki, znanstveniki in, odkrito povedano, vsemi, ki so predstavljali grožnjo sovjetski oblasti. Do konca začetnega dvoletnega obdobja sovjetske okupacije, pred nacistično invazijo na ozemlje, je bilo zaprtih približno 100.000 Poljakov, umrlo pa jih je vsaj 150.000.

Ko se je plima obrnila proti Sovjetski Rusiji z nacistično invazijo na ZSSR 22. junija 1941 v operaciji Barbarossa, je bila 30. julija 1941 podpisana pogodba med njo in Poljsko, sporazum Sikorski-Mayski. Ta je omogočil izpustitev poljskih vojnih ujetnikov iz sovjetskih taborišč in amnestijo poljskih državljanov, ki je omogočila njihovo rekrutiranje v poljski vojaški korpus pod britanskim vojaškim poveljstvom. V tem času in v tednu dni po nacistični invaziji na ozemlje pod sovjetskim nadzorom se je Stalin umaknil v svojo dačo in tam okleval in pil, kljub več predhodnim opozorilom pa ni hotel sprejeti, da ga je Hitler izdal. Ko se je vrnil v Moskvo, je bil velik del zahodnih ozemelj ZSSR že zaseden, nastale so ogromne vojaške in civilne žrtve, uničene so bile velike količine orožja, vključno z letali, in motene so bile obsežne komunikacijske mreže. Vojska je bila v kaosu in brez uglednega vodstva, kar je bila predvsem posledica Stalinove lastne paranoje, ki je konec tridesetih let prejšnjega stoletja privedla do vladavine terorja, v kateri je bilo odstranjenih več ruskih višjih vojaških poveljnikov.

Nacistično odkritje katinskih grobišč leta 1943, ki je povezalo Sovjetsko Rusijo z množičnimi usmrtitvami poljskih vojaških častnikov in državljanov, je privedlo do razveljavitve sporazuma Sikorski-Mayski. V tej kritični fazi vojne, ko so Rusi v bitki za Stalingrad premagali nacistične sile in začeli prodor proti zahodu, so izkoristili svoj vpliv pri zaveznikih, da so v Moskvi namestili prosovjetsko lutkovno vlado, ki je v izgnanstvu narekovala poljske državne zadeve. Kasnejša sovjetska invazija na Poljsko, ko so se z zahoda približevale druge zavezniške sile, je zaznamovala končno fazo druge svetovne vojne in omogočila nadaljevanje množičnih deportacij Poljakov, za katere so mislili, da nasprotujejo sovjetski ideologiji. V ZSSR so vstopali v oddaljena delovna taborišča, kjer je bila njihova identiteta za svet izgubljena. Na Poljskem je slabo disciplinirana ruska vojska še naprej kršila norme civilnega ravnanja, podobno kot danes v Ukrajini, ne le z neupravičenim zapiranjem in mučenjem civilistov, temveč tudi s posilstvi neštetih Poljakinj. Zasežena in prerazporejena je bila tako zasežena kot poljska državna lastnina, kar je motilo gospodarstvo. Na Poljskem je bil uveden program prisilne kolektivizacije kmetijskih zemljišč in zaplembe pridelkov za izpolnjevanje državnih kvot. Isti program je v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja privedel do katastrofalnih posledic v Ukrajini in se je soočil s pričakovanim upadom kmetijske proizvodnje na Poljskem.

Nova začasna vlada Republike Poljske, ki so jo ustanovili Sovjeti, je dajala vtis, da je država ponovno suverena država, kljub temu da je ostala pod sovjetsko vojaško okupacijo do leta 1993. V poznih štiridesetih letih prejšnjega stoletja se je odvijal nasilen boj za resnično neodvisnost z odločnim poljskim podzemljem. NKVD je še naprej aktivno lovil disidente in jih v desettisočih deportiral v Sibirijo. Leta 1945 je NKVD ugrabil voditelje Poljske podzemne države in jih pripeljal v Moskvo, da bi jih podvrgli demonstracijskemu sojenju, v katerem so jih lažno obtožili sodelovanja z nacisti in nasprotovanja sovjetskim silam. Obsojeni so bili na zaporne kazni, ki jih nekateri niso preživeli ali pa so jih kasneje preprosto umorili. Preiskovalni oddelek Poljskega inštituta za narodni spomin z naslovom Komisija za pregon zločinov proti poljskemu narodu je v letih 2003–2009 pregledal to sojenje, vendar poročila ostajajo neprepričljiva, saj vojaško tožilstvo Ruske federacije ni želelo sodelovati.

Novo ustanovljene socialistične vlade sedmih držav srednje in vzhodne Evrope, ki ležijo vzhodno od železne zavese, so leta 1955 z ZSSR sklenile Pogodbo o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči. Varšavski pakt, kot je postal znan, je vzpostavil tudi obrambno zavezništvo proti Organizaciji Severnoatlantske pogodbe (NATO), čeprav se je zdelo, da je bolj prizorišče notranjih vojaških spopadov kot pa soočenja z Zahodom, kot smo lahko videli v Vzhodni Nemčiji leta 1953, na Madžarskem leta 1956 in na Češkoslovaškem leta 1968. Na Poljskem je bila protikomunistična vstaja v Poznanju leta 1956 prva od več protestov proti delovnim in življenjskim pogojem, pomanjkanju hrane in osnovnemu dohodku. V osnovi teh temeljnih vprašanj je bila zahteva po poti do boljšega upravljanja, ki ne bi temeljilo na sovjetsko-ruskem modelu. Dogodek je zahteval vojaško posredovanje pod vodstvom sovjetskega generala Stanislava Poplavskega in je povzročil več smrtnih žrtev, več sto ranjenih in več sto aretacij.

Vstajo v Gdansku leta 1970 so spremljale demonstracije v drugih mestih, v katerih so protestirali proti cenam hrane, in jih je ponovno zahtevala vojska. Tokrat se je zdelo, da je sprememba režima na Poljskem, izvedena z odobritvijo Moskve, nujna za umiritev napetosti, saj so se protesti kljub socialnim in ekonomskim razmeram v poljski družbi ponovno razvil podton političnega aktivizma. V Gdansku je izbruhnilo množično gibanje pod vodstvom Zveze solidarnosti pod vodstvom Lecha Wałęse v letih 1980–81, ki je postalo močan izziv poljskemu komunističnemu režimu in njegovim podrejenim odnosom s Sovjetsko Rusijo. Na zahtevo Moskve je bila uvedena zamenjava vodstva znotraj Poljske združene delavske stranke, v katero je bil pripeljan general Wojciech Jaruzelski, da bi uvedel vojno stanje. Razmišljali so o vojaškem posredovanju z državami Varšavskega pakta, vendar so bili načrti umaknjeni, domnevno zaradi pritiska ZDA s strani Carterjeve administracije proti takšnemu ukrepu, sočasne in zelo problematične vpletenosti Rusije v sovjetsko-afganistansko vojno (1979–89) in grožnje stopnjevanja upora po vsej Poljski. Zveza je takrat štela 10 milijonov članov in je predstavljala tretjino delovno aktivnega prebivalstva Poljske. Vojno stanje je na koncu pripeljalo do delovanja poljskih varnostnih in vojaških sil, ki so končale poskuse demokratizacije države. Manj kot desetletje pozneje pa je Wałęsa postal predsednik Poljske (1990–95).

Kmalu po začetku konflikta na Poljskem je bila grožnja širjenja nestrinjanja v drugih državah Varšavskega pakta zatrta s silo in povečano domačo represijo. Sovjetska državna varnost, takrat znana kot KGB, je zaprla ali izgnala disidente po vsej ZSSR in razpustila Helsinško skupino v Moskvi, ki je spremljala rusko spoštovanje humanitarnih določb Helsinških sporazumov (1975). Posamezni državni varnostni aparati v državah Varšavskega pakta so sodelovali s KGB, da bi zatrli kakršne koli ideje o demokratizaciji in človekovih pravicah. Smrt Leonida Brežnjeva novembra 1982 je privedla do zaporedja kratkotrajnih voditeljev, Jurija Andropova, ki je umrl februarja 1984, in Konstantina Černenka, ki je bil marca 1985. Ko je bil na vrsti Mihail Gorbačov, sta bili Sovjetska Rusija in ZSSR v gospodarskem zatonu, ruski polom v Afganistanu pa je bil svetu na očeh. Resne reforme so bile na vrsti, vendar so s seboj prinesle le še več notranjih nesoglasij in poskus državnega udara leta 1991. Slednji je v času Jelcinovega mandata na čelu Rusije privedel do dokončnega razpada ZSSR. Jelcinov odstop 31. decembra 1999 je v novem tisočletju povzročil vzpon Vladimirja Putina na čelo Rusije in ponovno vzpostavitev avtoritarne vladavine, kljubovanja mednarodnim pravilom ravnanja in odkrite kriminalitete.

Varšavski pakt je bil formalno razpuščen 1. julija 1991, potem ko je sovjetski politbiro marca 1989 na skrivaj sprejel odločitev, da v vzhodni Evropi ne bo več uveljavljal komunistične oblasti. V času komunistične države je Poljska obstajala kot Poljska ljudska republika, enopartijska država, v kateri je vladala Poljska združena delavska stranka. V državi je potekal nenehen notranji boj z demokratičnimi silami, ki je privedel do številnih aretacij opozicijskih voditeljev in funkcionarjev s strani tajne policije ter do umora najmanj 22.000 ljudi med letoma 1947 in 1989. To je bila zapuščina propadlega komunistično navdihnjenega avtoritarnega režima, ki ga je na daljavo nadzoroval prav tako pomanjkljiv in na koncu umirajoči sistem vladanja. V teku je nov načrt, ki bo nadomestil slednjega, vendar zdaj pod krinko imperija, da bi si povrnili preteklo slavo, ki je bila morda bolje zaznana kot uresničena, saj je bila tudi sama groteskno pomanjkljiva. Njen zdaj že uveljavljeni voditelj Putin je svoje namere glede Ukrajine precej jasno povedal, čeprav neupravičene. S tem ogroža stabilnost sosednjih držav, med drugim Poljske in drugih držav v vzhodni Evropi in baltski regiji, ki so preveč seznanjene z rusko agresijo in represijo ter si tega ne želijo. 

9. marec 2022: Prostovoljci pomagajo beguncem iz Ukrajine na železniški postaji v Varšavi na Poljskem. Foto: OlyaSolodenko

Poljske vezi z Ukrajino so se v preteklem letu precej okrepile zaradi vojaške podpore Ukrajini in velikodušnosti, saj je sprejela več kot 1,5 milijona ukrajinskih beguncev in jim že več kot eno leto nudila zatočišče, jim zagotovila osnovne potrebe, zdravstveno oskrbo, delo in prostor za vzgojo in izobraževanje otrok. V skladu s tem, ko se Poljska uveljavlja kot demokracija, ki nadzoruje svojo usodo, ima močno gospodarstvo in vse močnejšo vojsko, je prevzela vodilno vlogo pri izražanju podpore strožjim sankcijam proti Rusiji, Ukrajini zagotovila več vojaške pomoči na prebivalca kot druge države razen baltskih držav in spodbudila druge države, kot je Nemčija, da storijo še več enako. »Ne bomo samo gledali, kako Ukrajina izkrvavi,« so bile besede poljskega premierja Mateusza Morawieckega.

Sosednji državi, Poljska in Ukrajina, imata skupni etnično-jezikovni izvor in skupno zgodovino, prestali sta medsebojne konflikte, se soočili s skupnim sovražnikom na meji in utrpeli ogromno tragedijo, ki jo je ta sovražnik povzročil. Med njima se je v zadnjem času naravno spletla zelo posebna vez, tako da se je v predlogu Dalihorja Rohača iz Ameriškega podjetniškega inštituta pojavila ideja o politični uniji , nekakšni konfederaciji. Poljska je članica Evropske unije (EU) in Nata. Ukrajina je dobila status kandidatke za članstvo v EU in si zasluži, da jo obravnavamo kot članico Nata. Svojo sposobnost bojevanja je dokazala s svojim ravnanjem v sedanjem spopadu z mogočnim sovražnikom, in sicer s svojim pogumom, odločnostjo, strateškim razmišljanjem, vodstvom in inovativnostjo. Kdo si je ne bi želel za partnerico v vojaškem spopadu? Poleg tega bi njene pomorske in kopenske zmogljivosti na Krimu Natu zagotovile obsežne obrambne zmogljivosti.

Begunci iz Ukrajine na železniški postaji v Varšavi. Foto: OlyaSolodenko

Obnova Ukrajine bi se idealno lahko v veliki meri financirala z zasegom ruskega tujega premoženja, tako državnega kot zasebnega. Sama obnova bo pripomogla k močnejšim odnosom z Evropo in Združenimi državami Amerike, saj bo industrijo v njenih različnih oblikah vključila v pogodbene dogovore. Novi trgovinski odnosi znotraj poljsko-ukrajinske unije ter med njo in EU ter preostalim svetom bi potrdili njen položaj kot močne entitete v vzhodni Evropi. Ustvarili bi tudi bolj pravično ravnovesje znotraj same Evrope, pa tudi močno prisotnost v svetovni skupnosti. Podpora Zahoda in zlasti Združenih držav Amerike bi projektu dala potreben zagon. Ko bi bila poljsko-ukrajinska unija vzpostavljena po porazu Rusije, bi bila močno odvračilno sredstvo pred nadaljnjo rusko agresijo in opomnik za Rusijo, kam lahko pripeljejo slabe odločitve.

Avtorske pravice @Kost Elisevich, dr. med., dr. sc. 2023. Vse pravice pridržane. Vsaka nezakonita reprodukcija te vsebine bo povzročila takojšnje pravne ukrepe.


3 komentarji k objavi “Zgodovinsko problematični odnosi Poljske z Rusijo”

  1. Žal temu opisu manjkajo nekateri dogodki, in sicer opis, zakaj je vstaja Hmeljnickega (kozakov) uspela, ko so druge vstaje propadle. Prav tako ni opisa terorističnih dejavnosti UWO (vključno z umorom Pierackega in Hołówke) in, morda najpomembneje, opisa zločina genocida, ki ga je OUN-UPA zagrešila nad Poljaki. Poljaki pod nemško okupacijo, brez obrambe, nezmožni, da bi se branili pred organizacijo, katere voditelji so tesno sodelovali s Tretjim rajhom.

    1. Tukaj ni razprav o vprašanjih, ki jih je sprožil nedavni komentar o zgodovini poljsko-ukrajinskih odnosov od 17. do 20. stoletja v povezavi z omenjenimi dogodki. Zgodovino tega časa na ozemlju današnje Ukrajine zaznamuje precejšnje nasilje, ki ga povzroča več dejavnikov, povezanih z ozemeljsko prevlado, nacionalističnimi čustvi in ​​ekstremističnimi elementi. Mnogi na obeh straneh se bodo nagibali k prepiru in morda celo upravičevanju nekaterih ali vseh sprejetih dejanj, in tovrstni pogovor se bo zagotovo nadaljeval dolgo v noč. To ne pomeni, da ni bilo mogoče povedati kaj dobrega o skupnem življenju Poljakov in Ukrajincev v nemirni regiji zahodne Ukrajine, kar se je nekaj dotaknilo tudi moje družine in je ostalo v mojem spominu.

      Vendar pa namen tega eseja zadeva to, kar počnemo zdaj v 21. stoletju, in potrebo po soočanju s skupno grožnjo drugega avtoritarnega režima, ki si je zastavil agendo, da bi ponovno vplival na svoje sosede. Ne moremo zanikati, kaj je v naši preteklosti, vendar mora obstajati določen dogovor o tem, kaj je dobro za našo skupno prihodnost.

Komentarji so zaprti.