Moldavija, država z 2,62 milijona prebivalcev, si na jugozahodu Ukrajine deli 1227 kilometrov dolgo mejo. Iz burne zgodovine 20. stoletja se je izvleklaz osamosvojitvijo leta 1991 od Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), a jo je ob vstopu v 21.stoletje. Država ima na vzhodu prorusko separatistično ozemlje, kar je podobno situaciji s sosedo Ukrajino, ki je zdaj v odprtem konfliktu z Rusijo, in podobno kot v Republiki Gruziji, ki jo je Rusija leta 2008 napadla iz podobnih razlogov. Vzorec je precej znan in poudarja rusko namero, da si ponovno zavzame ozemlje, za katero je zgodovina nekako razglasila, da ji pripada.

Moldavija sega svoj izvor kot priznane ozemeljske entitete v sredino 14.stoletja , takrat znane kot Kneževina Moldavija. Do sredine 16.stoletja jo je prevzelo Osmansko cesarstvo, ki je do poraza v prvi svetovni vojni nadzorovalo velik del jugovzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Ena od številnih vojn med njo in Rusijo je leta 1812 privedla do priključitve Besarabije v vzhodni polovici Moldavije k Ruskemu cesarstvu pod carjem Aleksandrom I. Reka Dnester je označevala vzhodno mejo priključenega ozemlja s sedanjo Ukrajino. Po predaji Rusije silam osrednje osi med prvo svetovno vojno in ruski državljanski vojni, ki je sledila, je Besarabija leta 1918 pridobila neodvisnost in postala Moldavska demokratična republika. Nato se je pridružila sosednji Romuniji, s katero je bila etnično-jezikovno povezana. Leta 1922 je bila po Leninovi državljanski vojni, ko so v Rusiji zmagali boljševiki, ustanovljena ZSSR, ki so jo sestavljale Rusija, Belorusija, Ukrajina in ozemlja današnjih republik Gruzije, Armenije in Azerbajdžana.
Do začetka 20.stoletja je na vzhodnem bregu reke Dnester v sosednji Ukrajinski SSR ostala znatna večina romunsko govorečega prebivalstva (42 %), zato je ZSSR leta 1924 razglasila avtonomno ozemlje kot Moldavsko avtonomno sovjetsko socialistično republiko (ASSR). Ozemlje je vključevalo današnjo Pridnestrje (1606 mi²)in Podilski rajon (2733 mi²)današnje Ukrajine. To je bila povsem umetna poimenovanje sovjetskih oblasti, da bi projicirale prosovjetsko propagandno razpoloženje čez reko Dnester v nekdanjo rusko posest Besarabijo, ki se je asimilirala v Romunijo. Rusi so imeli na Balkanu še večje ambicije, ki so presegale zgolj Besarabijo. To se je uresničilo v prihajajočem konfliktu druge svetovne vojne.
Med letoma 1924 in 1940 je bila Moldavska ASSR pod Stalinom industrializirana in je bila priča znatnemu pritoku ruskih delavcev in njihovih družin. Leta 1925 je prišlo do lakote in izbruhnili so protisovjetski upori, zaradi katerih so morale priti ruske čete. Med zatiranjem nemirov je bilo ubitih na tisoče kmetov in tovarniških delavcev. Katastrofalna kolektivizacija kmetijskih zemljišč, ki se je v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja zgodila v Ukrajini in drugod po ZSSR, je povzročila nadaljnjo smrt desettisočih ljudi zaradi lakote in deportacijo približno 2000 družin v Srednjo Azijo. V letih 1937–38 se je Stalinova velika čistka v ZSSR v Moldavski ASSR pokazala z represijo in usmrtitvijo intelektualcev, ki so zagovarjali ali so bili zgolj osumljeni protisovjetskih ali protistalinističnih čustev. Romunski vpliv na moldavski jezik je bil zatrt, uporaba latinice, kot je bila v Romuniji, pa je bila prepovedana, nadomestila pa jo je bolj ruska cirilica. Ta dejanja niso bila neznanka v stalinistično dobo, ko je očitna rusifikacija postala politika, namenjena izkoreninjenju nacionalnih identitet.
Leta 1939, pred izbruhom druge svetovne vojne, je bil podpisan pakt o nenapadanju Molotov-Ribbentrop med Rusijo in nacistično Nemčijo, ki je veljal deset let. Stalinovim silam je omogočil, da so kmalu po Hitlerjevem vdoru na zahodno mejo Poljske napadle Poljsko z vzhoda. Rusi so se leta 1940 spustili tudi proti jugu, da bi si povrnili Besarabijo. Nekatera ozemlja z večino etničnih Ukrajincev in celo nekatera z večinsko romunsko populacijo so bila zdaj priključena nazaj k Ukrajinski SSR. Istega leta je ZSSR razglasila novo republiko, Moldavsko sovjetsko socialistično republiko (SSR), ki je vključevala prej ustanovljeno Moldavsko ASSR, natančneje Pridnestrje. Ruska okupacija Besarabije je bila začasno razveljavljena leta 1941, ko so nacistične sile napadle ozemlje in v operaciji Barbarossa prevzele ZSSR. Po porazu Nemčije leta 1945 je bila Moldavska SSR ponovno pod okriljem ZSSR in postala ena od 15 republik, ki so sestavljale ZSSR do leta 1991. V povojnih posledicah se je Stalinovo preganjanje nadaljevalo z nadaljnjimi deportacijami tisočev moldavskih družin v osrednjo Azijo in Sibirijo, podobno kot se je zgodilo v Ukrajinski SSR in še posebej na Krimu.
Po več desetletjih rusifikacije so podatki popisa prebivalstva v Pridnestrju pokazali upad romunskega prebivalstva s 44 % na 33 % med letoma 1926 in 2015, medtem ko se je število ruskega prebivalstva povečalo s 14 % na 34 %. Sovjetska vojaška prisotnost je bila ponovno vzpostavljena leta 1956, njen sedež pa je bil sprva v Kišinjevu, glavnem mestu Moldavske SSR, leta 1980 pa se je preselil v Tiraspol, glavno mesto Pridnestrja. Moldavsko nacionalistično razpoloženje se je začelo na skrivaj manifestirati že leta 1969, vendar ga je zatrla in nato omilila znatna naložba sovjetske Rusije v republiko. Val nacionalizma se je ponovno pojavil konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar je povzročilo nemire, zlasti v proruskem Pridnestrju. Leta 1989 je bil uradno sprejet moldavski jezik, pisni jezik pa je ponovno prevzel latinsko abecedo in se oddaljil od rusificirane različice. Do leta 1990 so že potekale razprave o odcepitvi od ZSSR, kar je lokalne konservativne sovjetske uradnike spodbudilo k razglasitvi proruskega ozemlja Pridnestrja za ločeno »Pridnestrovsko moldavsko SSR« (PMR). Slednje je zanikal Mihail Gorbačov, takratni generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, ki je že začel svoj načrt za reformo političnega in gospodarskega sistema ZSSR (tj. »perestrojko«).
Moldavski parlament je maja 1991 spremenil ime svoje republike v Moldavija, potem ko ni hotel sodelovati na referendumu o Sovjetski zvezi, ki je potekal prej istega leta, na katerem naj bi se določila organizacijska struktura 15 republik nekdanje ZSSR. Takrat je bila ZSSR že v procesu razpada in je dokončno prenehala obstajati decembra 1991. Moldavija je avgusta 1991 že razglasila neodvisnost. Ni presenetljivo, da je izbruhnila državljanska vojna med moldavsko vlado v Kišinjevu in separatisti v prej razglašeni PMR, ki so jih podpirale ruske sile. Vojna se je končala leta 1992, vendar ne pred znatno namestitvijo ruskega topništva in vojakov. V okviru Skupne nadzorne komisije so bile ustanovljene mirovne sile moldavskih, ruskih in pridnestrskih čet. Čez nekaj časa je bila na ozemlju ustanovljena Operativna skupina ruskih sil (OGRF), ki je bila leta 1995 postavljena pod poveljstvo Moskovskega vojaškega okrožja. OGRF naj bi delovala v okviru Skupne nadzorne komisije, vendar njeno dejansko poslanstvo ni povsem jasno glede na to, kako dolgo je delovala. Varuje veliko skladišče z 22.000 tonami vojaške opreme in streliva iz sovjetske dobe v severnem Pridnestrju. Sčasoma se je v njegovi sestavi zaradi preimenovanja in menjave enot zgodilo več sprememb, tako da je dokončno število ruskega vojaškega osebja v Pridnestrju še vedno težko ugotoviti.

Združeni narodi Pridnestrje obravnavajo kot del Moldavije, vendar ga je parlamentarna skupščina Sveta Evrope marca 2022 priznala kot območje pod vojaško okupacijo Rusije. Slednja se je v Budimpeštanski deklaraciji Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) iz leta 1994 strinjala z umikom svojih sil z moldavskega ozemlja, vendar tega ni storila in se je odločila, da ne bo upoštevala Lizbonskega dokumenta OVSE iz leta 1996 o tej zadevi. Rusija je na vrhu OVSE v Istanbulu leta 1999 ponovno obljubila, da bo do konca leta 2002 umaknila svoje sile iz Moldavije in Gruzije, vendar tega spet ni storila. Opomnik Parlamentarne skupščine Severnoameriške pogodbe (Nato) je bil leta 2008 poslan brez odgovora. Leta 2016 je Rusija napovedala, da bo imela težave pri odstranjevanju orožja iz Pridnestrja prek ozemlja, ki je zdaj veljalo za sovražno v Ukrajini. To je bilo seveda rusko lastno delo zaradi njene vojaške podpore separatistom v vzhodnih ukrajinskih območjih. Generalna skupščina ZN je leta 2018 sprejela resolucijo, ki od Rusije zahteva brezpogojni umik njenih vojakov iz Moldavije, vendar je ta to ponovno zavrnila. Po 28 letih nepopustljivosti je civiliziranemu svetu postalo jasno, da ima Rusija agendo za ohranitev vojaške sile v Moldaviji, ki je precej ločena od njene "mirovne" misije.
Vladimir Putin je bil dejanski vodja Rusije od leta 2000 do danes, kljub nesmiselnemu vmesnemu obdobju z Dmitrijem Medvedevom kot predsednikom (2008–2012). Putinova nezakonita invazija na Ukrajino in vojna, ki je sledila, sta pozornost usmerili na Moldavijo in zlasti na njeno prorusko separatistično regijo Pridnestrje kot neobvezno strateško izhodišče za rusko agresijo na Ukrajino. Vendar pa je zgodovina pokazala, da obstaja odločen interes za ponovno asimilacijo celotne Moldavije v rusko sfero vpliva. Šele pred kratkim, leta 2021, je prorusko moldavsko vlado pod vodstvom Igorja Dodona strmoglavila prozahodna Stranka akcije in solidarnosti Maie Sandu. Status kandidatke za članstvo v Evropski uniji (EU) je bil podeljen leta 2022, kar je priznanje demokratičnih reform, ki so potekale v državi. Združene države Amerike in NATO so se skupaj z EU začele zanimati za varnost Moldavije in uvedle ukrepe za preprečevanje neizogibnih poskusov Rusije, da bi prevzela njeno vlado. Poleg tega se je predsednik Joe Biden nedavno na Poljskem srečal s Sandujevo, da bi potrdil odločenost Združenih držav Amerike pri podpori suverenosti Moldavije.
Pred kratkim in dejansko na znak so ukrajinske obveščevalne službe odkrile podroben ruski načrt za državni udar, s katerim bi odstavili Sandujevo prozahodno vlado in odvrnili Moldavijo od bližajoče se demokratične spreobrnitve. Ruski, črnogorski, srbski in beloruski državljani naj bi vstopili v Moldavijo, da bi spodbudili protivladne proteste proti reformam in destabilizirali vladno oblast z namenom, da bi na koncu vzpostavili proruski režim, ki bi ga podpirali pridnestrski separatisti in rezidenčna vojaška sila. Nadaljnja potrditev zarote je prišla kmalu, ko je tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov poskušal odgnati grožnjo, češ da gre za "protirusko histerijo" in opozoril Moldavijo, naj bo "zelo, zelo previdna" – vse to je precej spominjalo na njegova zanikanja neizbežnega napada Rusije na Ukrajino leta 2022, ko se je ukrajinska vlada s podporo svojega ljudstva dokončno nagnila k Zahodu.
Znan vzorec subverzije je postal še posebej očiten v zunanjih zadevah med Putinovim mandatom vodje sedanjega ruskega avtoritarnega režima. Izkrivljanje resnice in odkrite dezinformacije so osnova jezika te vlade. Njeni operativci – Peskov, Sergej Lavrov, Dmitrij Medvedev – če naštejemo le nekatere, odkrito širijo propagando, zanikajo namere in razglašajo vse vrste absurdnosti, da bi spodkopali realnost, ki se odvija. Mnogi drugi, tako v Rusiji kot Putinovi privrženci v Združenih državah in drugod, so se lotili te prakse, da bi koristili Rusiji, Putinu samemu ali samo sebi. Retorika se ponavlja in je vseprisotna na družbenih omrežjih, televizijskih omrežjih in v vladi. Infiltracija v vladne pisarne, podpora proruskim opozicijskim strankam in uporaba agentov ruske Zvezne varnostne službe, Federalne službe za varnost (FSB) in vojaške obveščevalne službe Glavnoje razvedyvatelnoje uprave (GRU) še dodatno otežujejo mehanizme procesa. Slednje agencije se običajno ukvarjajo z organiziranjem množičnih protestov, vladnim in političnim vohunjenjem, strategijami dezinformiranja in atentati kot nadaljnjimi orodji, ki se uporabljajo posamično ali skupaj, kadar je to potrebno.
Proces rusifikacije sosednjih držav je potekal stoletja, vendar se je v sovjetski dobi 20. stoletja okrepil. Na določenih ozemljih so se ustalile pretežno ruske enklave, ki so zagotovile podlago za separatistična gibanja, ki jih je Putin učinkovito izkoristil v Južni Osetiji in Abhaziji v Republiki Gruziji, na Krimu in v vzhodnih regijah Doneck in Lugansk v Ukrajini ter zdaj v Pridnestrju v Moldaviji za vzpostavitev kvazi-avtonomnih republik znotraj vsake države. Nastali kaos je ustvaril razlog za uvedbo "mirovnih" sil, ki bi bile na videz stalne in bi jih sestavljali ruski vojaki z ali brez paravojaških elementov, bolj zato, da bi vlade teh domnevno suverenih držav spomnili na neposredno prisotnost Rusije. Vsaka nadaljnja očitna "provokacija" proti ruskim vojakom ali državljanom teh novo ustanovljenih "republik", kot pri operaciji "pod lažno zastavo", bi služila kot izgovor za povračilno invazijo in strmoglavljenje vlade.
Republika Gruzija je zdaj pod drobnogledom EU, potem ko ji je bil leta 2022 zavrnjen status kandidatke za članstvo, medtem ko je bil enak podeljen Moldaviji in Ukrajini. Anketa avgusta 2022 je pokazala, da si 47 % Gruzijcev želi povsem prozahodno zunanjo politiko, nadaljnjih 31 % pa si želi enako, vendar ohranja dobre odnose z Rusijo; le 2 % jih je bilo zavezanih izključno proruski politiki, nadaljnjih 7 % pa si želi enako, vendar ohranja dobre odnose z EU in Natom. Kar 75 % jih podpira članstvo v EU; vendar njihov nekdanji premier in sedanji politični vplivnež Bidzina Ivanišvili o tej zadevi ostaja dvoumen, medtem ko je njegova stranka Gruzijske sanje – Demokratična Gruzija v svoji retoriki, dejanjih in politikah odločno proruska.
Ivanišvili si je s poslovanjem v Rusiji pridobil precejšnje bogastvo, saj mu je uspelo prodati svoje premoženje po tržni vrednosti in se leta 2012 vrniti v Gruzijo, obenem pa je ohranil dobre odnose znotraj Putinove kleptokracije. Postal je politično vpliven, ustanovil svojo stranko in v letih 2012–2013 postal premier na platformi, ki je imela navidezno prozahodne težnje, a hkrati tudi željo po normalizaciji odnosov s Putinovo Rusijo. Kot poznejši predsednik stranke je ohranil nevtralno stališče, hkrati pa je svoji stranki dovolil, da je usmerjala izrazito prorusko razpoloženje, kar je bilo v nasprotju z željami gruzijskega ljudstva. Sedanji predsednik stranke Irakli Kobakhidze je bil znan po svojih negativnih komentarjih tako o Zahodu kot o Ukrajini v preteklem letu, hkrati pa je premier Irakli Garabašvili zavrnil zahtevo EU za reformo pravosodja zaradi neprimernega vpliva, ki so ga imeli Ivanišvili in druge elite v njegovi stranki na pravosodni sistem.
V prestolnici Tbilisi so nedavno izbruhnili množični ulični protesti zaradi predlaganega parlamentarnega zakona, ki bi od vseh agencij, ki prejemajo več kot 20 % financiranja iz tujih virov, zahteval, da se registrirajo kot tuji agenti. Zakon je bil videti kot podoben ruskemu zakonu, ki Kremlju omogoča pregon nevladnih organizacij in neodvisnih novinarjev. Zakon je bil umaknjen z verjetnim namenom, da bi ga preoblikovali v drugačno obliko, vendar so se protesti nadaljevali, da bi zagotovili, da bi bil zakon v celoti odpravljen. Predsednica Salome Zurabišvili, neodvisna in sicer nepovezana s stranko Gruzijske sanje – Demokratična gruzijska stranka, je protestnikom čestitala, saj so govorili v imenu volje ljudstva. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov pa je imel o zadevi drugačen, a znan pogled, in Zahod obtožil spodbujanja nemirov v Gruziji, podobno kot ga je obtožil podpore protestom na Majdanu, ki so leta 2014 strmoglavili Janukovičev režim v Ukrajini.
Zdi se, da Putinova predstava o ozemeljski posesti znotraj sosednjih suverenih držav temelji na tem, ali so bila ta ista ozemlja prej podjarmljena s strani Ruskega imperija ali ZSSR. Zamisel o samoodločbi demokratično izvoljene suverene države nima nobene zveze s Putinovo imperialistično miselnostjo ali njegovim šovinističnim odnosom do usode Rusije. Represivna narava Putinovega režima je dobro prepoznana po vsej regiji in pokazala se je ljudska volja, da se ji upre. To je treba ohraniti, da se konča ta dolgotrajni boj.
Avtorske pravice @Kost Elisevich, dr. med., dr. sc. 2023. Vse pravice pridržane. Vsaka nezakonita reprodukcija te vsebine bo povzročila takojšnje pravne ukrepe.

En komentar k objavi “Moldavija in Putinov načrt”
Komentarji so zaprti.