Kot je morda samoumevno večini čutečih bitij, Krim ostaja geografsko sosednji ozemlju Ukrajine, dovolj, da bi vsi razen ruskih ultranacionalistov razumeli neomajno logiko situacije, ki jo Putin raje ignorira. Krim je ključnega pomena za interese Rusije kot vojaška trdnjava, ki zagotavlja dostop do Sredozemlja, in do neke mere še vedno priljubljena bližnja počitniška destinacija, ki bi jo Rusi zelo radi imenovali svojo.
Verjeten razlog za rusko invazijo na Ukrajino, ki ga je pred osmimi leti izrazil senator John McCain, je zagotovitev kopenskega koridorja skozi vzhodno Ukrajino do Krima, ki bi ga Putin lahko priključil na podoben način, kot je leta 2014 nelegitimno priključil Krim. Ta polotok, ki štrli v Črnem morju, ima izrazito zapleteno zgodovino, ki jo je še dodatno zameglila ruska retorika, ki je poskušala njegovo zgodbo preoblikovati v del iredentističnega scenarija.

Pritožba Vladimirja Putina je povezana z odlokom predsedstva Vrhovnega sovjeta Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) iz leta 1954, s katerim je Krim prenesel pod jurisdikcijo Ukrajinske sovjetske socialistične republike (SSR). Dogodek je zaznamoval 300.obletnico Perejaslavskega sporazuma iz leta 1654, vojaškega in političnega zavezništva med ukrajinsko kozaško državo pod vodstvom Bogdana Hmeljnickega in ruskim carjem Aleksejem. V zameno za avtonomijo in ohranitev vere na spornem ozemlju, ki ga na zahodu omejuje Poljsko-litovska država, na jugu pa Osmansko cesarstvo, bi ukrajinska kozaška konjenica zagotavljala varnost pred širijočim se Osmanskim cesarstvom in bi jo lahko poklicali na podporo pri odnosih s sosednjo Poljsko-litovsko državo.
Posebna nevarnost je takrat obstajala na Krimu in v njegovih povezavah z Osmanskim cesarstvom. Krimski Tatari, ostanki Zlate horde Mongolov, ki so v 13. stoletju napadli Ukrajino, so stoletja prevladovali na polotoku. V 16.stoletju se je Krimski kanat združil s svojimi islamskimi sodobniki na jugu, Osmani. Vzdrževali so trgovinske odnose in sodelovali pri vojaških vpadih, večinoma v južnih stepah današnje Ukrajine.
V naslednjih 150 letih, z rastjo carske Rusije, slabitvijo kozaške države in propadanjem Poljsko-litovske skupnosti, je velik del današnjega ukrajinskega ozemlja prevzel Rusko cesarstvo. Do leta 1783, v času vladavine Katarine II., je bil Krimski kanat priključen cesarstvu s končnim porazom Osmanov in Kučuško-kainardžo.
Rusko cesarstvo je v prvi polovici 19. stoletja nadaljevalo svojo ozemeljsko širitev proti zahodu in vzhodu. Car Nikolaj I. se je zavedal šibkejšega stanja Osmanskega cesarstva in poskušal zavzeti balkanska ozemlja na jugovzhodu, da bi si zagotovil prost dostop skozi Bosporsko ožino do Sredozemskega morja. Posledično so se Velika Britanija, Francija in Sardinija-Piemont soočale s ekonomskimi pomisleki glede svojih trgovinskih interesov na Bližnjem vzhodu. Ko so ruske bojne ladje napadle osmansko pomorsko silo v pristanišču v Črnem morju z zažigalnimi sredstvi, jo zažgale in ubile več kot 2000 mornariških članov, so zahodne države ukrepale in začele krimsko vojno, ki je trajala do leta 1856. Rusija je bila popolnoma poražena in je utrpela več kot 450.000 žrtev, njena črnomorska flota pa je bila uničena skupaj z njenim glavnim krimskim mornariškim pristaniščem Sevastopol. Pariška pogodba, ki je sledila, je demilitarizirala Črno morje, zaradi česar je južna obala Ruskega cesarstva postala popolnoma ranljiva. Zgodovinar Shepard B. Clough je kot dva temeljna vzroka za vojno in končno ponižanje Rusije opredelil pretirane posege carja Nikolaja v njegovem prizadevanju za nadzor nad Črnim morjem in onkraj njega ter njegovo napačno presojo zahodnoevropske reakcije.
Tatari so ostali večina prebivalstva na Krimu do sredine 19.stoletja . Diskriminatorna politika do Tatarov je obstajala ves čas dinastije Romanov in se je začela odražati v upadanju prebivalstva. Kulturno ustrahovanje z uničevanjem spomenikov in mošej, prisilnim preseljevanjem in nasiljem se je nadaljevalo v 20.stoletje . Tatarsko kmečko prebivalstvo je bilo po letu 1796 zasužnjeno in tako je ostalo do leta 1861, ko je tlačanstvo pod posestniki nadomestilo ekonomsko tlačanstvo. V prvih 100 letih po vključitvi Krima v Rusko cesarstvo so popisi prebivalstva pokazali dramatičen padec tatarske zastopanosti z 87,6 % na 35,6 % do začetka 20.stoletja . Med letoma 1820 in 1860 so bili na Krim namerno naseljeni ruski, ukrajinski, nemški in drugi kolonisti, kar je pri tem zmanjšalo tatarsko prebivalstvo.
Tako prva svetovna vojna kot tudi februarska revolucija v Rusiji leta 1917 sta nenadoma spremenili usodo Krima. Dramatična sprememba političnih okoliščin je številnim tatarskim nacionalistom omogočila vrnitev iz izgnanstva in ustanovitev krimsko-tatarske nacionalistične stranke, ki je zahtevala teritorialno avtonomijo. Sledila je ustavodajna skupščina z lastno vlado. To je takrat podpiralo ukrajinsko vodstvo, toda s kratkim prihodom boljševikov na oblast je bilo prizadevanje za avtonomijo kratkotrajno. Slednjo je hitro nadomestila sovjetska vlada, ki pa jo je nato izpodrinil prihod nemških čet, ki so izrinile boljševike. Poraz Nemčije leta 1918 je Krim vrnil pod ruski nadzor v času, ko je bila država vpletena v državljansko vojno. Vojna je v veliki meri soočila boljševiško Rdečo armado s protisovjetsko Belo armado, čeprav je bilo v resnici vpletenih še več dodatnih različnih nacionalnih elementov. Proti koncu vojne se je Bela armada umaknila na Krim, kjer je postavila svoj zadnji udarec in bila oktobra 1920 dokončno poražena.
Po koncu državljanske vojne se je Vladimir Lenin soočil z narodnostnim problemom, ki je izhajal iz razpada Ruskega cesarstva. Da bi ohranil njegovo ozemeljsko celovitost, se je zavzemal za zvezo priznanih nacionalističnih republik, od katerih bi vsaka imela svojo avtonomijo, vendar pod centralizirano oblastjo v predstavniški vladi, ki bi zagotavljala njihovo varnost in gospodarsko blaginjo. Lenin se je zavedal tudi potrebe po zatiranju precej splošnega ruskega občutka superiornosti nad drugimi narodnostmi starega Ruskega cesarstva, saj se to ni ujemalo z novo ideologijo komunističnega egalitarizma, ki jo je promoviral. Posledično je oktobra 1921 Krimska avtonomna sovjetska socialistična republika (ASSR) postala sestavni del Ruske sovjetske federativne socialistične republike (RSFSR) skupaj z več drugimi entitetami, vključno z Ukrajinsko SSR, ki so bile dejansko vse vladane iz Moskve. Vendar pa je ruski šovinizem, tako globoko zakoreninjen in ukoreninjen v preteklosti, ostal kot lastnost, ki jo je težko zadržati tudi danes.
Lenin je umrl leta 1924, nasledil pa ga je Josif Stalin, ki je Sovjetsko zvezo vodil do svoje smrti leta 1953. Do konca dvajsetih let 20. stoletja je Stalin opustil pretvarjanje o egalitarnem idealu, ki ga je utelešala revolucija, in prevzel vlogo diktatorja režima, ki je zdaj deloval kot širjenje strahu. Krimski Tatari so sredi dvajsetih let 20. stoletja predstavljali le četrtino prebivalstva polotoka, saj se je prihod novih Rusov povečal na 42,2 % tega prebivalstva. Stalinova nova gospodarska politika s prisilno kolektivizacijo in rekviriranjem žita je v letih 1931–32 povzročila obsežno lakoto po večjem delu Ukrajine in Krima, pri čemer je samo na polotoku umrlo 100.000 ljudi. Stalinov teror se je nadaljeval z aretacijami tatarskih političnih osebnosti, akademikov, novinarjev in strokovnjakov, ki so jim sledile usmrtitve ali izgnanstvo v oddaljena območja Unije. Po popisu prebivalstva leta 1939 so krimski Tatari predstavljali 19,4 % prebivalstva, njihova kultura in jezik sta bila marginalizirana, njihovo identiteto pa je zasenčil nadaljnji prihod Rusov. Z odstranitvijo Tatarov in več drugih manjšin se je začelo etnično čiščenje.
Nemška invazija na Sovjetsko zvezo v drugi svetovni vojni je vključevala okupacijo Krima, kjer je bilo aretiranih in ubitih 40.000 Judov. Približno 3500 krimskih Tatarov, ki so nasprotovali stalinistični represiji in preganjanju, se je pridružilo nemškim silam, da bi se uprli Rusom. Ko so ruske sile leta 1944 ponovno zavzele Krim, je Stalin izvedel povračilni kulturni genocid nad Tatari z deportacijo skoraj 240.000 pretežno žensk, otrok in starejših, predvsem v Uzbekistansko SSR in druge srednjeazijske države. V prvih 18 mesecih prisilnega izgnanstva je skoraj polovica umrla zaradi izpostavljenosti in pomanjkanja, kar 8000 pa jih je dejansko podleglo med transportom. Popis prebivalstva leta 1979 je pokazal, da se je tatarsko prebivalstvo zmanjšalo na 5422, kar je predstavljalo le 0,2 % prebivalstva. Po 45 letih izgnanstva se je v času Gorbačovove perestrojke konec osemdesetih let prejšnjega stoletja na Krim vrnilo 260.000 Tatarov. Odškodnina ni bila ponujena. 80.000 gospodinjstev in 360.000 hektarjev zemlje, ki so bili prej zapuščeni, je bilo zdaj v lasti drugih. Krimska ASSR je bila ukinjena leta 1945 in ni bila več avtonomna država, temveč oblast, še ena upravna regija znotraj RSFSR.
Leta 1991 je Ukrajina pridobila neodvisnost kot suverena država, katere del je bil Krim. Na decembrskem referendumu je 92 % prebivalstva glasovalo za, enako pa je glasovalo 54 % prebivalstva Krima, ki je bilo takrat 60-odstotno rusko. Med popisoma prebivalstva med letoma 1989 in 2014 se je delež Tatarov v prebivalstvu Krima povečal z 1,6 % na 12,6 %. Ukrajina in Evropska unija sta jih upravičeno priznali kot avtohtono ljudstvo, medtem ko so jih Rusi upravičeno priznali kot "narodno manjšino".
Prenos Krima k Ukrajinski SSR leta 1954 je bil razglašen kot priznanje »velike bratske ljubezni in zaupanja ruskega ljudstva do Ukrajine« in naj bi ponazarjal marksistično-leninistični proletarski odnos do univerzalnega bratstva. Celovitejša slika okoliščin tistega časa kaže, da je politična smotrnost morda igrala pomembnejšo vlogo pri odločitvi, kot je v eseju zapisal Mark Kramer, direktor programa za študije hladne vojne na Univerzi Harvard in višji sodelavec Davisovega centra za ruske in evrazijske študije. Hruščovljev vzpon na oblast v letih 1953–54 ni bil gladek. Postalinov boj za oblast s takratnim sovjetskim premierjem Georgijem Malenkovom je ogrozil njegove ambicije. Hruščov si je zato prizadeval zagotoviti podporo drugih elit znotraj stranke, vključno z Oleksijem Kiričenkom, prvim sekretarjem Komunistične partije Ukrajine in članom predsedstva Komunistične partije Sovjetske zveze (KPSS). Prenos ozemlja Krima k Ukrajinski SSR bi zagotovil potrebno politično podporo. Poleg tega bi ta poteza očitno okrepila splošno javno mnenje v Ukrajini do Rusije, saj bi rusko večino na Krimu vključili v volilno prebivalstvo države.
O nadaljnjem političnem in gospodarskem razvoju Krima v preostalem sovjetskem obdobju ni veliko za povedati, saj je bila njegova usoda povezana z Ukrajinsko SSR in morda še bolj s preostalim delom ZSSR. Leta 1991 mu je ponovno podelil avtonomni status, tokrat pod okriljem Ukrajinske SSR. Kmalu po razpadu Sovjetske zveze je ruski podpredsednik Aleksander Rutskoj že leta 1992 pozival k odcepitvi Krima od Ukrajine. Sadovi etničnega čiščenja Krima in njegove postopne okupacije s strani Rusov, predvsem z vzpostavitvijo vojaške prisotnosti, so se začeli kazati z izvolitvijo proruskega separatističnega voditelja Jurija Meškova, ki je v drugem krogu predsedniških volitev leta 1994 prejel več kot 70 % glasov. Na referendumu je bilo zabeleženih 80-odstotno soglasje za večjo avtonomijo od Ukrajine in dvojno rusko-ukrajinsko državljanstvo. Vendar se je krimsko gospodarstvo preusmerjalo v večjo odvisnost od Ukrajine pri trgovini, saj se je tam prodalo 80 % proizvedenega blaga. Razočaranje nad Meškovom in politični spori znotraj proruske politične frakcije so privedli do zloma vodstva. Končno je leta 1995 posredoval ukrajinski parlament in razveljavil krimsko ustavo, s katero je bil ukinjen položaj predsednika. Prevladujoče rusko razpoloženje se je, kot bi pričakovali, nadaljevalo med prebivalstvom, ki je leta 2014 štelo 2,3 milijona ljudi, od katerih je bilo 68 % Rusov, 16 % Ukrajincev in 13 % Tatarov.

Revolucija na Majdanu leta 2014 v Ukrajini je privedla do odstavitve proruskega predsednika Viktorja Janukoviča, ki je pobegnil v Rusijo zaradi zaščite. V izjemno kratkih nekaj tednih, od konca februarja do začetka marca, so ruske čete na nedvomno vnaprej načrtovan način zavzele celoten Krim, vrhovni svet Krima pa je z glasovanjem razglasil združitev z Rusijo. Referendum, ki je bil smešno izveden v 10 dneh po razglasitvi, je ponudil možnosti bodisi pridružitve Rusiji bodisi vrnitve k prejšnjemu stanju kot avtonomnega sestavnega dela Ukrajine. Poročali so o 83-odstotni udeležbi, od tega 96,7-odstotni glas za združitev z Rusijo, kar se je zdelo neverjetno, saj je skoraj 30 % prebivalstva sestavljalo etnične Ukrajince, Tatare in druge marginalizirane manjšine. Ni presenetljivo, da je razkrito poročilo ruskega Sveta za človekove pravice pokazalo, da je bila udeležba dejansko 30-odstotna, pri čemer je le polovica glasovala za pridružitev Rusiji. Poleg tega potrditev s strani priznane mednarodne avtoritete ni bila upoštevana, zato je večina sveta dogodek videla kot prevaro, kakršna je bila.
Vendar pa vprašljiv izid ni zaskrbel ruskega prebivalstva, ki se je očitno veselilo ideje o ponovni pridobitvi ozemlja, ki so ga kljub dvomljivi preteklosti, ki so si jo sami ustvarili, dojemali kot svoje. Ohranjanje nacionalnih meja in suverenosti zakonito izvoljenih držav, določenih v Ustanovni listini ZN, Helsinškem aktu, Almaatskem sporazumu, Budimpeštanskem memorandumu in zlasti Pogodbi o prijateljstvu, sodelovanju in partnerstvu z Ukrajino, bi se v civiliziranem svetu zdelo zadostna zaščita pred očitnimi kršitvami, ki so bile storjene tukaj, vendar ti sporazumi tega niso ponudili. Vse to je zdaj pokazalo, da je Rusija narod, na katerega zaupanje se ni mogoče zanašati.
Dolga zgodovina zlorab na Krimu, ki se je stopila nad sedanjo vojno, ki je zajela vso Ukrajino, zlasti njeno vzhodno regijo, se bo kmalu končala. Ruske vojaške izgube orožja in osebja, ki se še naprej povečujejo, težave z vzdrževanjem zalog in nadomestnih delov ter neizogiben gospodarski zlom zaradi sankcij in potrebnega zasega premoženja ne obetajo nič dobrega za tako izolirano državo. Še huje, izguba zaupanja med mlajšo generacijo, ki spregleda njeno dezinformacijsko retoriko in zapušča svojo državo, da bi si povrnili prihodnost, v kateri lahko svobodno usmerjajo svoj intelekt drugje, bo ohromila njeno družbo. Usoda Krima bo na koncu, ne glede na njegovo demografsko sestavo, odvisna od tega, kje bo videl svojo prihodnost. Rusija še ni videla končne točke v svoji spirali navzdol in bo imela tudi svoj dan na sodišču zaradi terorja, ki ga je povzročila.
Avtorske pravice @Kost Elisevich, dr. med., dr. sc. 2022. Vse pravice pridržane. Vsaka nezakonita reprodukcija te vsebine bo povzročila takojšnje pravne ukrepe.
Hvala za zgodovinsko perspektivo. Toliko stvari nisem vedel, koliko sem se naučil!