Strah v avtoritarni družbi ima določen subtilen magnetizem. Ranljive sili v stanje, v katerem se širjenju strahu privošči laskanje v zameno za samoohranitev. Biti povezan z vodjo pomeni najti varnost in udobje v lastnih življenjskih okoliščinah. Poleg tega iskanje večje naklonjenosti pri vodji pomeni izkazovanje lastne zvestobe pred zvestobo drugih.
Seznanili smo se s kultom osebnosti, sredstvom, s katerim se ustvari junaška podoba voditelja na način, ki izžareva moč, domoljubje in ideal naroda. Zgodovinsko gledano je bila moč v ruski kulturi obravnavana kot sposobnost vzbujanja strahu. Takšen je bil kult Stalina in kult, ki je v sedanjem ruskem režimu prisoten v zadnjem desetletju in več. Prizadene tiste, ki so še posebej blizu osrednji oblasti, a včasih prežema prebivalstvo do te mere, da se najbolj absurdne razglasitve režima jemljejo kot samoumevne in ostanejo neizpodbijane. Ustrežljivi in odvisni državni mediji sodelujejo v šaradi dezinformacij, nestrpnosti in odkritih laži, ki poskušajo okrepiti pojem pravičnosti v pomanjkljivi družbi.
Avtoritarnost ni značilna samo za Rusijo. Obstajala je ves čas, ko se je Rusija uveljavila kot carska država. Vrhunec je dosegla s 300-letno dinastijo Romanovih, ki se je končala z usmrtitvijo vladajoče družine s strani boljševikov leta 1918. Ruska revolucija je s seboj prinesla socialno egalitarne ideale, ki so bili upanje novega naroda. Prestrukturiranje tega novega naroda se je začelo po ruski državljanski vojni (1917–1922), vendar je hitro izpadlo iz zastavljenega cilja. Rusko cesarstvo, ki je obstajalo pred revolucijo, se je pod vodstvom Vladimirja Lenina preoblikovalo v Zvezo sovjetskih socialističnih republik (ZSSR). Njegova smrt leta 1924 v starosti 53 let je omogočila, da je na oblast prišel Josif Stalin. Stalinova vladavina je, kot je zapisal zgodovinar Sergij Jekelčik v svoji knjigi »Ukrajina: Rojstvo moderne nacije«, končala »mit o revoluciji« in »utrdila privilegije novega razreda šefov, negotove in cinične generacije kameleonskih birokratov, ki so bili dolžni zvestobo vrhovnemu gospodarju v Kremlju«
, znan po tem, da je med revolucijo in državljansko vojno sam zagrešil grozodejstva (Robert Service. Stalin: A Biography. 2004. ISBN 978-0-330-41913-0; Simon Sebag Montefiore. Stalin: The Court of the Red Tsar, Knopf, 2004 ISBN 1-4000-4230-5), se je zdaj ukvarjal s politično navdihnjenim sodnim pregonom in usmrtitvami tekmecev, pa tudi z neposrednimi atentati. Stalinova brutalnost ni postala znana le znotraj njegovega režima, temveč vsem, ki so živeli v njegovi oblasti. Iz strahu se je ohranjal kult. Njegovo genocidno stradanje Ukrajine, holodomor (1932–1933), je povzročila kmetijska politika, ki je kolektivizirala kmetijska zemljišča, kriminalizirala posestnike in zlasti kradla ukrajinsko žito za prehrano ruskih mest. Navidezni uspehi sovjetskega gospodarstva so se tako lahko prikazali zahodnim novinarjem, ki so bili prisiljeni živeti v teh mestih. To je bil Stalinov način teroriziranja upornega naroda z oslabitvijo do podrejenosti.
Po previdnih ocenah je tragedija zahtevala smrt več kot 5 milijonov Ukrajincev in deportacijo več kot 300.000 ljudi na oddaljena območja ZSSR. Kljub sočasnemu poročanju Malcolma Muggeridgea (Manchester Guardian) in Williama Henryja Chamberlina (Christian Science Monitor) o dejanskih dogodkih so ruska zanikanja zadevo zameglila še nekaj desetletij pozneje. Šele ko je duh glasnosti oziroma »odprtosti« v času Gorbačova (1985–1991) omogočil ustrezno preiskavo, je bila zgodba povedana v polni luči. K temu so prispevala tudi zaslišanja v odborih ameriškega kongresa leta 1986. Podobno je znanstveno delo Roberta Conquesta (»Žetev žalosti«), objavljeno leta 1986, končalo rusko zanikanje z opisom podrobnosti storjenih grozodejstev.
Trideseta leta prejšnjega stoletja se še niso končala, ko je paranoični Stalin sprožil svojo »veliko čistko« oziroma bolje rečeno »veliki teror« (1936–1938), v kateri se je znebil dejanskih ali domnevnih nasprotnikov in vseh, za katere so menili, da bi lahko spodkopali njegovo avtoriteto. Skupno je to privedlo do smrti milijona ali več posameznikov. Številna od teh grozodejstev so bila storjena v Ukrajini, usmerjena proti vojaškim voditeljem, intelektualcem in političnim osebnostim. V Odesi so odkrili vsaj 29 množičnih grobišč, kjer so identificirali več kot 8000 trupel. Več jih je bilo odkritih v Vinici, kjer je bilo odkritih kar 11.000 trupel.
Največje množično grobišče v Ukrajini so odkrili v Bikivniji, okrožju Kijeva, kjer je po ocenah več kot 100.000 trupel. Žrtve so bile mešanica tistih, ki so podlegli Stalinovemu terorju, in lokalnih zapornikov, ki so jih sovjetske čete med nacistično invazijo na Ukrajino leta 1941 brez sojenja usmrtile. Sovjeti so grozodejstvo kasneje pripisali nacistom in ga kot tako zapisali na spomeniku. Vladna komisija, ki jo je decembra 1988 ustanovil Svet ministrov Ukrajinske sovjetske socialistične republike (SSR), je izkopala veliko število teh žrtev in pridobila pričevanja več kot 200 očividcev. Potrdili so, da so usmrtitve dejansko izvedli stalinistični elementi, vključno s tajno policijo režima, NKVD. Napis na spomeniku v zvezi z odgovornimi je bil zato pripisan NKVD. K tej tragediji je treba dodati še število po krivem obsojenih posameznikov in njihovih družin, ki so bili deportirani v druga, bolj surova območja Sovjetske zveze, da bi tam preživeli svoja leta in se nikoli več vrnili domov.
Stalin se je tik pred izbruhom druge svetovne vojne pridružil nacistični Nemčiji, kot je bilo dogovorjeno v paktu o nenapadanju Molotov-Ribbentrop (1939). Rusija je nato sodelovala v invaziji na bližnjo Poljsko in zavzela velik del njenega vzhodnega ozemlja kmalu po tem, ko so nacisti začeli svojo invazijo z zahoda. Tukaj so se grozodejstva nadaljevala z vrsto množičnih usmrtitev 22.000 poljskih vojaških častnikov in vidnih članov poljske družbe, vključno z akademiki, strokovnjaki in političnimi voditelji, ki jih je leta 1940 organizirala Sovjetska zveza. Temu se danes skupno reče pokol v Katynu. Rusi so odgovornost za to zanikali do novembra 2010, ko je njihova Duma končno prevzela odgovornost in izdala izjavo o tem. Vendar pa v državi prevladujejo dezinformacije in širjenje stare sovjetske laži, sodišča pa so o tej zadevi molčala.
Zapuščino brutalnosti je zasenčil pretres nacistične invazije na ZSSR in nasilni boj, ki je sledil. Sovjetska propaganda je to prikazovala kot veliko domovinsko vojno, ki so jo vodili Rusi in v kateri je bil Stalin prikazan kot zelo potreben junaški voditelj nove dobe. Spomin na teror tridesetih let prejšnjega stoletja pa je ostal zlasti med tistimi znotraj režima, vse do Stalinove smrti v starosti 74 let leta 1953. Nikita Hruščov je nasledil mesto prvega sekretarja Komunistične partije in na koncu obsodil Stalina zaradi njegovih številnih zločinov in "kulta osebnosti", ki ga je vzpostavil. To se je zgodilo v obliki poročila Hruščova 20.kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze leta 1956. Hladna vojna se je do takrat že dobro uveljavila in se je nadaljevala do propada ZSSR leta 1991.
V političnih in gospodarskih pretresih, ki so sledili, se je nova vlada pod Borisom Jelcinom leta 1991 spopadala s korupcijo. Kriminalni elementi v ruski družbi so se mešali z razvpitimi agenti tajne policije in vidnimi osebnostmi, povezanimi s centralnim vodstvom. Slednje je želelo znatno izkoristiti naglico privatizacije industrije in financ. Te okoliščine so še naprej vplivale na mehanizme delovanja države. V tem okolju je na politično sceno vstopil anonimen birokrat Vladimir Putin, sprva v administraciji Anatolija Sobčaka, takratnega župana Sankt Peterburga. Sledil je vstop v Kremelj kot oseba za stike z javnostjo pri Direktoratu za upravljanje predsedniškega premoženja in nato kot namestnik vodje kabineta v predsedniški administraciji. Podrobnosti Putinovega vzpona so predstavljene v knjigah Craiga Ungerja House of Trump House of Putin, Mashe Gessen "The Man Without a Face", Philipa Shorta "Putin", Fione Hill in Clifforda Gaddyja "Mr. Putin: Operative within the Kremlin (Geopolitics in the 21stCentury )" ter Stevena Leeja Myersa "The Rise and Reign of Vladimir Putin".
Ko je Putin prevzel nadzor nad novoimenovano Zvezno varnostno službo (FSB), naslednico KGB, je začel manipulirati z dogodki tistega časa v svojo korist. S razpoložljivimi viri je izvedel ukrepe, ki so mu olajšali vzpon na predsedniški položaj, ko mu ga je na prelomu tisočletja predal Jelcin. Najbolj opazno med njimi je bilo organiziranje bombnih napadov na stanovanjske bloke, kar je privedlo do obtožb o čečenskem terorizmu in posledično upravičilo Putinovo invazijo na Čečenijo leta 1999. Dva od štirih bombnih napadov sta bila vpletena v moskovske stanovanjske bloke, skupno pa je bilo ubitih 300 ljudi. Ti dogodki so bili opisani v knjigah Jurija Felštinskega in Aleksandra Litvinenka "Razstrelitev Rusije: Skrivna zarota za vrnitev terorja KGB" ter Karen Dawishe "Putinova kleptokracija". Spomnimo se lahko atentata na Litvinenka z radioaktivnim polonijem-210 v Angliji, ki so ga izvedli ruski agenti kmalu zatem, ko je razkril Putinove povezave s kriminalnim podzemljem.
Čečenska vojna (1999–2000) je Rusiji pokazala Putinovo odločenost, da premaga tisto, kar se je zdelo oprijemljiva grožnja Rusiji sami, in omogočila vzpon osebnosti, ki je bila v času njegovega vzpona na predsedniški položaj v državi dejansko neznana. S procesom asimilacije FSB v vladni sistem, ki so ga že tako ali tako skorumpirali kriminalni elementi, je Putin omogočil nastanek lastnega razreda odvisnih oligarhov, ki jih je bogatil z nadaljnjim procesom privatizacije. Nadzor nad velikim delom ruskega gospodarstva je bil zdaj centraliziran, poleg Putinove lastne varnosti. Vse naj bi bilo odvisno od njega, podobno kot je bilo to za Stalina.
Pomembna razlika pa je bila Putinova podpora preporodu Ruske pravoslavne cerkve (RPC) kot dejavnika v ruskem življenju. Nekoč jo je sovjetski režim zavrnil kot nepomembno za življenja ruskega ljudstva, nato pa je bila RPC ponovno vzpostavljena kot temeljni vidik ruske zgodovine in občutka nacionalizma. Vendar je prišlo do preobrata. Namesto da bi ponovno prevzela svojo vlogo pri promociji krščanske vere v podporo svojim idealom, si je RPC dovolila, da je postala politično orodje, ki podpira najhujše grozodejstva Putinovega režima, in da je postala še ena odvisnica od njega. Povezava globoko zakoreninjene vere, občutka nacionalizma in usode ter ustvarjanje močnega in strašljivega voditelja Putina je ustvarila še en kult osebnosti, vpet v ruski etos. Pripoved podžiga sovražna retorika. Kljub temu, kako zgrešena je usoda, se zdi, da je pomemben namen.
Eden bolj očitnih primerov obsega retorike, ki podpira jezik kultizma, je nedavno spodbujanje satanizma s strani Dmitrija Medvedeva, sedanjega namestnika predsednika Varnostnega sveta Rusije in nekdanjega predsednika Rusije (2008–2012). V nedavnem govoruse sklicuje na »nore nacistične odvisnike od drog« v Ukrajini in potrebo po »ustavitvi vrhovnega vladarja pekla«, kar morda namiguje na vlogo Združenih držav Amerike z njihovimi zahodnimi zavezniki pri podpori Ukrajini. Preprosto povedano, gre za bitko dobrega proti zlu, poudarek pa je na ideji, da je Putinov režim edini posrednik resnice in da so vse ostalo »zapletene laži«.
Tukaj ni nič bolj jasen Voltairejev opomin, da »tisti, ki te lahko prepričajo v absurdnosti, te lahko prepričajo tudi v grozodejstva«. Zdi se, da je mogoče narod prisiliti k grozodejstvom, ko se enkrat zaveže kultu, in to se zgodi, ko enkrat začne verjeti v absurde.
Niz umorov, usmerjenih proti političnim tekmecem, novinarjem, aktivistom, vladnim uradnikom in oligarhom, ki so dvomili o Putinovi legitimnosti ali njegovem režimu, ni uspel utišati opozicije. Vendar pa je Putinu v enakem smislu uspelo ustvariti in ohraniti avtoritarni režim, ki temelji na strahu in še naprej prevladuje v ruski družbi z narativom, ki uteleša občutek nacionalne usode kljub očitnim kriminalnim pomanjkljivostim. Paranoični voditelj je tako znova vzpostavil kult, ki si prizadeva ohranjati prepričanje, da bo to samo zagotovilo prihodnost države, vendar nič ne bi moglo biti dlje od resnice.
Avtorske pravice @Kost Elisevich, dr. med., dr. sc. 2022. Vse pravice pridržane. Vsaka nezakonita reprodukcija te vsebine bo povzročila takojšnje pravne ukrepe.
Vau. Še enkrat hvala.